VARNA (Šudra, Vaišya, Kšatriya, Brahmana)
AŠRAMA (Bramačary, Grihasta, Vanaprasta, Saniyasi)
DEFINICIJA DHARME
Dharma ima mnogo pomenov. naj navedem glavne: religija, pravila in predpisi, predpisane dolžnosti ter drugo.
Religija se nanaša na sledenje pravil in predpisov, ki jih je zapisal Stvarnik in so definirani v Vedah.
Vsako živo bitje ima svoj namen oziroma dolžnost. Tako so na primer tudi nebesna telesa namenjena za prebivanje živih bitij. Teorija, da na drugih planetih ni življenja je zatorej nesmiselna. Tudi Biblija povsem jasno predpisuje, da so rastline namenjene za našo hrano, medtem ko pobijanje živali po nepotrebnem obsoja. Vede opisujejo, da nam rastline dajo potrebno moč (žito) in nam pomagajo obnavljati naše organe (zelenjava). Živali nam lahko pomagajo pri pridelavi hrane, npr. vol orje zemljo, medtem ko nas krava lahko oskrbuje s presežkom svojega mleka. Mleko namreč hrani fina možganska tkiva, potrebna za razumevanje višjih duhovnih tematik, prečiščeno maslo (ghi) pa se uporablja za ognjena žrtvovanja. Tudi polbogovi imajo svojo dharmo oz. dolžnost. Oni upravljajo z naravnimi pojavi (dež, sonce…). Davek, ki jim ga za to mora plačati človek pa so ognjena žrtvovanja.
Skratka, obstaja neka povezava med zgoraj naštetim prvili in nič ni slučajno. Povezava vseh živih bitij s Stvarnikom pa je prikazana s konceptom virat-rupe (kozmične oblike) s katero vzdržuje celo vesolje. V Vedah je opisano, da če Stvarnika zadovoljimo s predpisanim žrtvovanjem, nimamo več dolžnosti oz. dolgov do drugih živih bitij.
Obstaja gradacija živih bitij in planetarnih sistemov na katerih le ti živijo.
Živa bitja: vodna bitja, rastline, insekti, plazilci, ptiči, štirinožna bitja, ljudje, demoni, polbogovi (Indra, Brahma, Šiva, Narayana in Kršna). Planeti so materialni (naše vesilje) in duhovni svet (nebesa). Naše vesolje sestavlja 14 planetarnih sistemov. Materialni planetarni sistemi: Patala, Rasatala, Mahatala, Talatala, Sutala, Vitala in Atala, Bhu-loka (1% naša Zemlja), Bhur-loka, Svarga-loka (Rahu, Ketu, Mesec, 27 Nakšater, Venera, Merkur, Mars, Jupiter, Sarurn in 33 milijonov zvezd), Mahar-loka, Jana-loka, Tapa-loka in Satya-loka. Duhovni planetarni sistemi: Bramajyoti, Šiva-loka, Vaikuntha in Goloka.
Predpisane dolžnosti se nanašajo na naše telo in na dušo, ki prebiva v človeškem telesu. Človeško telo ni namenjeno zgolj za jedenje, spanje, razmnoževanje in branjenje. Inteligenca, ki jo imamo ni namenjena zgolj njihovemu povečevanju (restavracije, vodna postelja, viagra in atomska bomba). Inteligenca je namenjena za razumevanje višjih vrednot. Kdo smo? Kam gremo? Ali obstaja Bog?
Dolžnosti telesa predpisuje varnašrama-dharma (štirje redovi in štirje staleži), dolžnost duše pa sanatana-dharma (bhakti-yoga). Telo je materialno (zemlja, voda, zrak, eter, um, inteligenca, ego), medtem ko je duša duhovna (transcndentalna – nad grobo in subtilno materijo).
VARNAŠRAMA DHARMA
Šudra (delavec) – služi tri višje staleže (obrtniki, umetniki, glasbeniki, vozniki…)
Vaišya (trgovec) – pridelovanje pšenice, zaščita krav in prodaja
Kšatriya (administrator) – zaščita drugih, vodstvo (kralj, vohun, vojak, policist…)
Brahmana (učitelj) – poučevanje (jyotish, vastu, ayurveda, samskare…)
Bramachary (študent) – študiranje svetih spisov, življenje pri učitelju, celibat
Grihasta (družinski človek) – regulacija čutov, žrtvovanje, miloščina
Vanaprasta (upokojenec) – odvajanje od posveznega življenja
Sanyasi (pridigar) – odvisnost od Boga, pridiganje o osvoboditvi
ASURI VARNASRAMA – današnja demonska družba, kjer so se religiozna načela izgubila. Demoni si izmišljajo svoja pravila. Ljudje ne sledijo skoraj ničesar, voditelji pa si izmišljajo svoje zakone sebi v prid. Stanovi in staleži so samo senca pravega stanja.
VARNAŠRAMA – pravila in predpisi, ki so prezahtevna za kali-yugo. V prejšnjih dobah si s samim sledenjem religioznih pravil neposredno oboževal Višnu-ja (Višnu Purana 3.8.9).
DAIVI VARNAŠRAMA – družba z božansko zavestjo. Naša narava se vključi v vdano služenje Stvarnika preko štirih staležev (varna). Naše štiristopenjsko življensko obdobje se izkoristi za najboljši način vdanega služenja (ašrama). Religiozna pravila in predpisi se sledijo skladno s tem kar lahko sledimo v kali-yugi.
Slika: Daivi Varnašrama Dharma
Šudra (delavec)
Šudra predstavlja najnižjo stopnjo varnašrama lesvice in samo sledenje zanj določenih religioznih pravil ga uvrsti na stopnjo človeškega bitja. Religijozno opravilo šuder je delo in služenje drugim višjim staležem (Bagavad-gita 18.44). Šudre se niso nikoli šolali pri duhovnem učitelju (gurukula). Njihova edina življenjska religiozna ceremonija je bila vedska poroka (vivaha). Enkrat mesečno jim je bilo dovoljeno jesti darovano meso (žrtvovanje boginji Kali) in le občasno pitje alkohola. Za svoje delo niso prejemali denarnega plačila. Gospodar jim je nudil hrano in streho nad glavo. Običajno so opravljali delo pomočnika obrtnikov in veleposestnikov. Šudre predstavljajo 90% populacije in delujejo na nivoju nevednosti (tamas). Vse se vrti okoli njih, ne morejo živeti samostojno in imajo najmanjšo vero, da jih Bog ščiti oz. vzdržuje.
V kali-yugi smo vsi šudre (janmana jayate sudrah…), ampak se lahko preko duhovne inicijacije in sledenja navodil duhovnega učitelja dvignemo na nivo brahmane. V današnji družbi nihče noče služiti drugega in moderna je skupna zveza brez poroke. Delavci prislužen denar porabijo za stvari, ki jih moralno še bolj degradirajo. Denar porabijo za naslednje stvari: meso, alkohol, kurbe in stave. Vedski spisi jih enačijo z osli, ki veljajo za najbolj neumne živali. Osel namreč težko dela ves dan, nagrada pa je nekaj trave, ki jo dobi na koncu dneva. Tako tudi Šudra dela cele dneve. V primeru, da enkrat zadane na loteriji, denar zapravi v dveh letih, saj namreč nima inteligence, da bi z njim upravljal, nato pa zopet nadaljuje s trdim delom. Poklici šuder: delavci, umetniki, slikarji, glazbeniki, varnostniki, vozniki ipd.
Vaišya (trgovec)
Vaišya predstavlja prvega od staležev, ki se smatra za dvakrat rojenega. Drugo rojstvo se nanaša na posvetitev (inicijacija) s strani duhovnega učitelja, pri katerem je oseba preživela del svojega otroštva. Vaišye so se učili le osnovne principe vedskega znanja in niso šli v detaile. Religiozno opravilo vaišye je kmetovanje, zaščita krav in trgovanje (Bhagavad-gita 18.44). Vaišye so zadolženi za zaščito vseh domačih živali, Vaišye so edini stalež, ki je plačeval davke. Davke so plačevali v obliki mlečnih izdelkov in žita. Zlato so hranili za primer nuje v obliki nakita, parfermnalije za oboževanje, pribor za obroke ipd, Njihov način transporta je bila volovska vprega. Veleposestnik je imel mnogo delavcev, vendar le ti predstavljajo stalež šuder. Vaišye predstavljajo 10% populacije in delujejo na nivoju kombinacije nevednosti in strasti (tamas-rajas). Vse se okoli njihove družine, delujejo samostojno in imajo vero, da jim Bog vzvrnil, če bodo dajali donacije.
V kali-yugi se nihče ne ukvarja z poljedelstvom oz. živinirejo, vsi samo kupujejo in dražje prodajajo. Pravi vaišja se preživlja z živinorejo in poljedelstvom, ter proda morebitni presežek svojega pridelka. Moderni živinorejci so preveč pohlepni, s čimer si pridelajo negativno karmo. Krave pretirano iskoriščajo za pridobivanje mleka, ko pa tega ne morejo več početi v zadostni meri jih ppošlejo v klavnice. Voli so namenjeni za obdelavo zemlje in pridelavo žita. Moderni kmetje uporabljajo traktorje, teličke pa uporabijo za pridelavo mesa. Krave umetno oplajajo, š čimer dosežejo večje število teličkov in s tem večje Količine mleka. Količina je pravtako merilo pri pridelavi zelenjave, ki je pridelana na umeten in hiter način s čimer izgubi svojo hranjivo vrednost. Skratka žene jih pohlep po denarju, ki ne temelji na religioznih principih. Za kali-yugo je napovedano, da bodo vaišye prodajali nepotrebne stvari, goljufali in ubijali krave, ki ne dajejo več mleka (Srimad-bhagavatam 12.3.35-36).
Slika; Vaišya obdeluje zemljo z volovsko vprego
Kšatriya (administrator)
Kšatriya predstavlja cesarja, kralje, ministre in vojake. Bili so skoraj enako izobraženi v vedskih spisih kakor brahmane. Bili so dvakrat rojeni in živeli nekaj let pri duhovnemu učitelju, kjer so se učili diplomacije, religioznih pravil in borilnih veščin. Kšatriye so pobrali 20% davka od zaslužka oz. so ljudje plačevali glede na količino letine. Njihova glavna naloga je bila zaščita državljanov, kakor tudi vseh živih bitij (Bhagavad-gita 18.43). Kšatriye niso ščitili ljudi samo z vojsko, ampak tudi z dajanjem ljudem iz državnih zalog v primeru lakote. Imeli so dosti bogastva ampak ne za lastno uživanje. Zaradi njihove stresne službe (bitke) jim je bilo dovoljeno: jesti meso, piti alkohol in kockati. Njihovo prevozno sredstvo so bili konji. Kšatriye predstavljajo 1% populacije in so v strasti (rajas). Zaradi strasti (denar in ženske), so bili kontrolirani s strani brahman, čeprav so bili samostojni (poslušati so morali njhove nasvete). Delovali so za dobrobit vseh državljanov in ne samo za lastno čutno uživanje. Bili so neustrašni v boju, saj so imeli trdno vero, da bodo odšli v raj, če bojo umrli na bojnem polju.
V kali-yugi vladarji ne sledijo religioznih pravil, ampak si le te sami izmišljajo. Namesto da bi ljudi ščitili, jim jemljejo ves denar v obliki previsokih davkov. Zavoljo visokih davkov živijo v obilju za razliko od večine populacije, ki životari. Ljudje se bojijo policije, saj jim vedno zaračunajo brezpredmetno kazen. Za kali-yugo je napovedano, da bodo ljudje pobegnili v gozd. ker bojo vladarji pobirali preveč davkov (Srimad-bhagavatam 12.3.8-9).
Brahmana (učitelj)
Brahmana (duhovnik) ni oseba, ki se je rodila v brahmanski družini, temveč mora posedovati brahmanske odlike. Brahmanske odlike: kontrola čutov, kontrola uma, čistoča, religioznost, poštenost, strogost, tolerantnost, teoretično znanje, praktično znanje (Bhagavad-gita 18.42). Brahmana je preživel mladost pri duhovnemu učitelju (guru-kula), kjer je v potankost preštudiral vedske spise pod vodstvom duhovnega učitelja. Brahmana je tako postal svetovalec preostalih treh staležev (šudra, vaišya in kšatriya). Brahmana, ki je bil posvečen s strani duhovnega učitelja se je imenoval dvakrat rojen (rojstvo od staršev in duhovno rojstvo) oz. dvija. Brahmana, ki je preštudiral vede pod nadzorom guruja se imenuje vipra. Dolžnost brahmane: študij ved – poučevanje ved, izvajanje ognjenih žrtvovanj – poučevanje žrtvovanj in sprejemanje miloščine – dajanje miloščine. Brahmana je zadržal toliko donacij koliko jih je potreboval za preživetje (lesena koča, hrana, krava, obleka ipd.). Brahmana ni nikoli plačeval davka. Brahmana se je preživljal na naslednje načine: profesionalno duhovništvo, pobiranje žitaric, prošenje in kmetovanje. Profesionalno duhovništvo: izvajanje ceremonij, svetovanje, Jyotiš, Vastu, Ayurveda ipd. Brahmane so v vrlini (sattva) in predstavljajo 1 ‰ prebivalstva. Brahmane so bili neodvisni in nikoli niso prevzeli službe šudre. Imeli so vero v Boga, saj brahmana pomeni poznavanje brezosebnega aspekta Boga. Brahmane so vedno skrbeli za dobrobit celega človeštva, tako da so pridigali o pomembnosti duše v tem telesu.
V kali-yugi so ljudje izkoristili položaj brahmane in kreirali kastni sistem. Kastni sistem je izkrivljen sistem varnašrame. Varnašarama je naravni sistem, ki je prisoten dandanes in se odraža v neenakosti ljudi. Direktor, ki upravlja tovarno ne dobi istega plačila, kot delavec za tekočim trakom. Plačilo se povečuje skladno z odgovornostjo osebe. Napačno razmišljanje je tudi da vsakdo, ki je rojen v bramanski družini avtomatsko brahmana. Sin brahmane se mora kvalificirati, šele potem je lahko brahmana. Niso vsi sinovi vrhovnega sodnika kvalificirani sodniki, samo zato ker je oče kvalificiran. Sodnik postanemo, če zaključimo pravno šolo in imamo večletno prakso odvetnika. Brahmana ni razpoznaven samo po bramanski vrvici, ker vrvico nosijo tudi kšatriye in vaišye. Brahmane tudi ne naredi oranžna obleka in lepo govorjenje. Brahmana govori in živi filozofijo. Za kali-yugo je napovedano, da bodo brahmane prepoznavno samo po vrvici in obleki (Srimad-bhagavatam 12.3.3-4).
Slika: Brahmana oz. modrec, ki študira vedske spise
Bramachary (študent)
Brahmačary se nanaša na učenca oz. študenta, ki živi v šoli duhovnega učitelja (Srimad-bhagavatam 7.12.1). Idealno je živeti pri duhovnem učitelju od 5 do 25 leta. Otrok rabi največ starševske ljubezni do petega leta starosti, nato začne izkoriščati starševsko navezanost, kar se pozna pri striktnosti vzgoje. Otroci so se v starosti petih let učili vedske mantre na pamet, šele po nekaj letih so dodali njihov pomen. Študenti so kolektirali hrano za duhovnega učitelja in živeli v popolnem celibatu. Glede na Jyotiš karto in lastnosti nijihove narave (Srimad-bhagavatam 7.11.35), jih je duhovni učitelj vzgajal v duhu Višye, Kšatriye ali Brahmane. Največ študija so bili deležni Brahmane. Brahmacary pomeni učenec. Perfekten brahmačari je bil izveden v 25 vrstah umetnosti: petje, igranje inštrumentov, drama, ples, slikanje, poslikava telesa, risanje mandal, cvetni aranžmaji, barvanje telesa, dekoracija tal, aranžiranje postelje, igranje na kozarce, škropljenje z vodo, mešanje barv, priprava cvetnih vencev, nošenje čelade, pospravljanje sobe, okraševanje ušes, nanašanje arom, okraševanje z nakitom, žongliranje, debatiranje, ročna dela, kuhanje, priprava pijač, šivanje, izdelava lutk, igranje na boben, ugankarstvo, postavljanje vprašanj, recitiranje knjig, pripovedovanje zgodb, verzi, izdelava loka, vrtenje vrtavke, tapetarstvo, arhitektura, testiranje kovin, metalurgija, barvanje kamnov, mineralogija, zeliščarstvo, borbe petelinov, govorjenje papig, masaža, frizerstvo, branje mimike telesa, učenje tuje sofistike, narečja, numerologija, vrtnarstvo, iddelava amuletov, pogovarjanje, izmišljanje verzov, izdelava zdravil, izdelava svettišč, meter, maskiranje, gembling, kockanje, igranje z igračami, mistične moči, zmagovanje in prebujanje z glazbo.
V kali-yugi otroci ne spoštujejo starše, niti učiteljev. Statistišno dejstvo je, da je največ kriminalcev prihaja iz družine, kjer je mama samohranilka skrbela za edinca. Mama skrbi za otroka do starosti petega leta, nato vedno večjo vlogo prevzema oče. Celibat ima močno vlogo, saj najstniki preko spolnih odnosov izgubljajo energijo, namesto da jo usmerijo v rast telesa. Namesto prakticiranja strogosti se opijajo in zakajajo. Študenje bi morali zgraditi pravilni karakter in ne samo hoditi v šolo da preživi 6 ur. Za kali-yugo je napovedano, da bodo brahmačariji nečisti in se ne bojo mogli držati zaoblub (Srimad-bhagavatam 12.3.33).
Slika: Krišna in Balarama v guru-kuli
Grihasta (družinski človek)
Grihasta se nanša na družinskega človeka, ki živi po religioznih principih, kjer je služenje Bogu (bakti-yoga) na prvem mestu. Grihasta-ašram pomeni zavetje doma, kar pomeni da mora biti dom urejen tako, da nas podpira na naši duhovni poti. Moški stopi v grihasta-ašram pri starosti 25 let in ženska pri starosti 16 let. Oba se zaročita že štiri leta prej, tako da ženska v času dozorevanja ne išče druhih moških. Njuno zvezo blagoslovi vaška skupnost, kakor tudi astrolog, ki potrdi njuno kompatibilnost. Deklico do šestnajstega leta ščiti njen oče, nato ob trenutku poroke preda dolžnost na bodočega moža. Moški se uči svojih dolžnsti pri duhovnem učitelju, ženska se svojiih dolžnosti nauči od mame. Moški se nauči duhovnega vodstva, zaščite in poklica. Ženska se nauči sramežljivosti, zvestobe in hišnih opravil. Žena nikoli ne sme ukazovati možu, mož pa je dolžan poslušati ženo, ne da bi ji pri tem podajal praktične rešitve. Glavni princip je vzajemno služenje, kjer mora ženska ponižno služiti moža, čeprav se ne strinja 100% pri vsaki njegovi odločitvi. Najboljša rešitev je, da ženska doma skrbi za otroke, moški pa služi denar v svoji vasi. Grihasta-ašram pomeni otroke, ki jih moramo vzgajati v duhovnem duhu. Dolžnost družinskega človeka je: opravlanje žrtvovanj (sankirtan-yajna), regulacija spolnosti in dajanje miloščine.
V kali-yugi se ljudje sploh ne poročajo in živijo skupaj na podlagi grobe telesne privlačnosti. Oba uveljavljata svoj ego in sodelujeta le če imata od tega korist. Ves prislužen denar gre v čutno uživanje: razkošne zabave, športni avti, prestižne hiše, luksuzne počitnice itd. Glavni moto je: Uživajmo kakor se le, da saj živiš samo enkrat. Mož se noče zavezati, žena pa ni zvesta in tako oba propagirata svobodno zvezo. Zakonca si ne želita otrok, saj to pomeni odgovornost in stroške. V ospredju je denar in uživanje. Takšna zveza se imenuje grihamedi. Za kali-yugo je napovedano, da bodo grihaste živeli skupaj na podlagi telesne privlačnosti, brez poroke, zakon bo temeljil na spolnosti, teško bo preživljati družino (Srimad-bhagavatam 12.3.3-6). Ženske bodo kontrolirale moške (Srimad-bhagavatam 12.3.37).
Slika: vivaha oz. poroka je začetek grihasta-ašrama
Vanaprasta (upokojenec)
Vanaprasta pomeni osebo, ki se umakne od družinskega življenja in odide živet v gozd (vana). Nam bolj poznan izraz je puščavnik, saj naj bi oseba v tem stadiju življenja jedla zelo enostavno hrano. Oseba v vedski tradiciji je v tem stadiju z ženo potovala po svetih mestih, oba pa sta prekinila intimne medsebojne odnose. Namen vanapraste se je odvojiti od materialnega načina življenja, ter se posvetiti duhovnosti. Vanaprasta stadij življenja se začne po pedesetem letu starosti. Praktični vidik vanapraste je življenje v samostanu, ko se angažiramo v službe,ki potekajo v samem samostanu.
V kali-yugi vanaprasto predstavlja upokojenec, ki namesto da bi se posvetil duhovnosti šele začne zares uživati. Upokojenci imajo denar in jim ni potrebno delati, svoj prosti čas pa zapravljajo z neumnostmi. Namesto da so zadovoljni z upadanjem spolne želje, le to stimulirajo z viagro. Pomankanje apetita stimulirajo z bogato in okusno hrano. Čas, ki bi ga lahko namenili molitvi zapravljajo z gledanjem televizije.Skratke še vedno so vezani na udobje. Za kali-yugo je napovedano da vanapraste ne bodo zmožni živeti v gozdu (Srimad-bhagavatam 12.3.33).
Slika: vanaprasta oz. puščavnik
Sanyasi (pridigar)
Sanyasi pomeni red odpovedi in nastopi v zadnjem stadiju našega življenja in sicer po 75 letu starosti. V red sanyase vstopijo brahmane, ki preidejo preko vseh štirih redov. Za kšatriye je zadnji stadij vanaprasta. Saniyasa pomeni, da se odpovemo vsem materialnim stvarem (žena, otroci, sorodniki, hiša, denar… ), ter postanemo popolnoma odvisni od Boga. Poznamo štiri nivoje sanyase: kutičaka, madhukari, parivrajakačarya in paramahamsa. Sanyasi na stopnji kutičake živi v slamnati hiši na robu vasi, ter sprejema hrano od žene, ki mu jo prinesejo otroci. Sanyasi na stopnji madhukarija prosi hrano od vrat do vrat. Parivrajakačarya predstavlja potujočega pridigarja. Paramahamsa je samorealizirana oseba zatopljen v meditacijo in živi od hrane, ki mu jo prinesejo drugi. Glavni namen sanyasija je potovanje in pridiganje, brez pričakovanja ugodja.
V kali-yugi bodo sanyasiji izkoriščali svoj poklic za kopičenje denarja (Srimad-bhagavatam 12.3.33). Skrivali se bodo za oranžno obleko in ne bodo vedeli nič o religiji (Srimad-bhagavatam 12.3.38). Špekulirali bodo na temo vedskega znanja, ter bojo sužnji trebuha in genitalij (Srimad-bhagavatam 12.3.32).
Slika: tridandi vaišnava sanyasi
ZAKAJ LJUDJE DELAJO NA ČRNO ?
Vedska civilizacija temelji na principu: Preprosti način življenja in visoko razmišljanje.
Preprosti način življenja se nanaša na življenje v skladu z naravo, saj nam narava sama nudi vse potrebno za preživetje. Vedska družba je bila zelo preprosta, saj je temeljila na samozadostnih agrarnih skupnostih, kar pa še ne pomeni da ni bila napredna. Gozd nam nudi les, ki ga lahko uporabimo za gradnjo hiš in ogrevanje. Čisti potoki nam dajejo: pitno vodo, vodo za osebno hihijeno, vodo za pranje in zalivanje vrta. Volovska vprega ne rabi bencina, da nam zorje njivo, vol preživi samo od trave, ki brezplačno raste vse na okoli. Volovska vprega pripravi njivo, na kateri zraste žito, ki je vir ogljikovih hidratov in beljakovin. Krava se ravno tako prehranjuje z travo in cloveku daje mleko, ki je vir beljakovin in maščob. Krava kot vol nas oskrbujeta z brezplačnim gnojilom, ki gnoji njive in vrtove,
Visoko razmišljanje se nanaša na razumevanje, da z naravo upravlja neka višja sila. Sončna svetloba, dež in mesečeva svetloba so nujni dejavniki, ki prispevajo k rasti rastlin. Z naravnimi pojavi upravljajo polbogovi katerim moramo plačati davek v obliki žrtvovanj. Človeška družba postane srečna, če sledi naslednje štiri postavke: kama (čutno uživanje), artha (ekonomski razvoj), dharama (religiiozna pravila) in mokša (duhovna osvoboditev). Temeljna sreča se začne s hrano, ki mora biti pravilno pridelana in pripravljena. Sreča se poveča, ko si zagotovimo osnovna ekonomska sredstva za preživetje. Prava sreča se začne na stopnji sledenja religioznih pravil, s katerimi si pridelamo dobro karmo. Maksimalni srečo dosežemo, ko se povežemo s izvorom popolne sreče, ki se nanaša na yogo oz. povezavo z Bogom.
Moderna civilizacija je na prvi videz videti uspešna, ampak kaže iz desetletja v desetletje več pomankljivosti. Njena komplekstnost in nenaravnost prinaša več težav kot rešitev. Komplekstnost se odraža na visokih cenah vzdrževanja infrastrukture: elektrarne, vodovod, kanalizacija, ceste in avtomobilsska industrija. Dodatni problem je tudi neenakomerna razporeditev denarja, kjer bogati postajajo bogatejši in revni bolj revni. Moderna civilizacija temelji na prvih dveh temeljih; kama (delavci oz. komunisti) in artha (trgovci oz. kapitalisti). Manjka pravih religioznih vladarjev (dharma – kšatriya) in duhovnih vodij (mokša – brahmana), ki kontrolirajo vladarje. Politiki samo pobirajo visoke davke, da pokrijejo visoke stroške infrastrukture, sami pa ne plačujejo davka in si hkrati izplačujevo previsoke plače.