Bramacarya ali študent (https://youtu.be/r-4ss6odMEA)
Splošno pravilo pravi najprej varna nato ašrama, saj mora oseba najprej vedeti za kakšen poklic se bo oseba v prvem stadiju svojega življenja izobraževala. Zavedati se moramo, da za večino ljudi ni poglobljen študij, kakršnega denimo diktira moderni izobraževalni sistem. V vedskih časih so bili deležni poglobljenega študija Ved zgolj brahmane in kšatrije, z drugimi besedami vodje družbe. Zelo pomembno je ohranjati čisto družinsko linijo, kar danes denimo še vedno sledijo vse ugledne kraljevske družine. Samo rojstvo v intelektualni ali aristokratski družini, nas samo po sebi še ne kvalificira za vodjo družbe. Pravzaprav mora duhovni učitelj, pri katerem učenec živi in študira, razbrati učenčevo naravo in ga nato skladno z njo pravilno strenirati. Kvalifikacija, ki temelji samo na rojstvu osebe je iz sistema varnašrame v Indiji kreirala kastni sistem. Vedski sistem je izobraževal samo dvakrat rojene, kar se nanaša na brahmane, kšatrije in vaišye. Drugo rojstvo predstavlja ceremonija, ko oseba sprejme zavetje duhovnega učitelja. Najbolj poglobljenega in dolgotrajnega študija so bili deležni brahmane, malo manj kšatrije in minimalnega vaišye. Dobeseden pomen besede brahmacariya pomeni študij naše prave narave imenovane brahman, pri duhovnem učitelju ali acariji. Prvega učitelja predstavljajo naši starši, ki bi morali naučiti svoje otroke osnovnega karakterja z ljubeznijo in toplino. S petimi leti starosti so v vedskih časih otroke poslali v šolo duhovnega učitelja imenovano gurukula. V takšni šoli je oseba preživela dvajset let podobno kot na zahodu, ko gre oseba preko osnovne šole, srednje šole, faksa vse do doktorata. Poudariti moramo, da so samo intelektualci ali brahmane bili deležni tako dolgega študija. Glavni princip vedskega študija temelji na spoštovanju in služenju duhovnega učitelja. Le ta je v prvih letih študija prepoznal naravo učenca in ga nato skladno z njo treniral naprej. Prvi stadij študija je bil namenjen razvijanju pravega karakterja, drugi pa za trening pravega poklica ali varne. Skratka osnovno znanje je potekalo do enajstega leta starosti, kjer je bil vsakdo deležen treninga brahmanskih odlik. Drugi pomen besede brahmacarya se nanaša na notranjo čistočo, kar z drugimi besedami pomeni popolno spolno vzdržnost. Obstaja namreč osem stopenj kršenja celibata in spolni akt je le eden izmed teh. Skratka, gre za veliko razliko med vedskim in modernim študentom. Mnogo modernih moških posega po pornografiji, masturbiranju in ima spolne odnose pred poroko. Obstaja izjava »Purity is the force«, iz česar lahko razberemo zakaj so moderni moški tako »poženščeni«. Vedski študent je treniral svoj karakter tudi z naslednjimi stvarmi, kot so preprosta hrana v vrlini, zgodnje vstajanje, preprosto oblačenje, študij Ved in ponižno služenje svojega duhovnega učitelja. Današnja mladina ne sledi skoraj nič od zgoraj naštetega, zato je moderna družba vedno bolj degradirana. Ne moremo namreč graditi hiše na slabih temeljih. V prvi četrtini svojega življenj je vsakdo izmed dvakrat rojenih morali iti preko desetih osnovnih religioznih ritualov imenovanih samskara. Obredi so naslednji in sicer obred rezanja popkovine, dajanje imena, prvi stik otroka z zunanjim svetom, hranjenje s prvo žitarico, prvo striženje las, odhod v šolo, začetek izobraževanja, začetek recitiranja gayatri mantre, poroka in obred pred spočenjanjem otroka. Brahmana je bil deležen najbolj temeljitega študija, saj je izmed skupine treh najmlajši odšel v šolo, najprej začel s študijem, najprej dobil gayatri mantro in najdlje študiral vedske spise. V Manu samhiti je opisano da je najdaljši študij trajal 36 let, nato 18 let in za vaišyo denimo 9 let. Prvi del študija je bil bolj splošne narave, drugi del je predstavljal trening za ustrezen poklic. Iz zgoraj navedenega je razvidno, da je mnogo tisočletij nazaj obstajal zelo podoben način izobraževanja. Najprej je bila osnovna šola, potem srednja poklicna šola, nato so si sledili fakulteta, magisterij in doktorat. Povedati moramo, da se enaka pravica študija za vse ljudi samo degradira družbo, saj je bil denimo doktorat petdeset let nazaj čisto nekaj drugega kot danes. Potrebno je ljudi strenirati pravega karakterja in ne samo podajati učencem mnogo nekoristnih informacij. V opisu spodaj najdete nekaj zanimivih citatov iz vedskih spisov.
Brahmana ali intelektualec (https://youtu.be/4WIT57NI4-o)
Brahmane veljajo za idejne vodje, saj vodijo družbo na podlagi vedskih spisov. Od štirih varn, ki jih vedska kultura primerja z deli telesa, predstavljajo glavo. Človek denimo lahko v vojni izgubi mnogokateri ud, ampak brez glave ne more več živeti. Prav tako tudi družba ne more pravilno živeti brez kvalificiranih brahman. Zelo so pri srcu Bogu, saj podajajo ljudem znanje o njihovi pravi duhovni naravi. Bog ali Višnu je dal ljudem svobodno voljo, zato ne zahteva od njih da se vrnejo nazaj k njemu. Prva ustvarjena živa so bili ravno brahmane, ki predstavljajo prvih deset sinov stvarnika univerzuma Brahme.
Brahmano moramo sprejet na podlagi njegovega dobrega karakterja in ne na podlagi zunanjih dejavnikov, kot so denimo oranžna obleka, brada, pametne besede ali brahmanska vrvica. Brahmana na sliki pripada vaišnavski ločini obstajajo pa tudi šaivaiti in šakte. Šaivaite prepoznamo po treh vodoravnih črtah na čeli in so oboževalci Šive. Šakte so običajno oboževalci polbogov in imajo na čelu rdečo piko. Sedaj bomo bolj podrobno govorili, kaj osebo kvalificira da postane brahmana. Samo rojstvo v bramanski družini še ne pomeni, da je oseba brahmana. Takšna miselnost je kreirala kastni sistem v Indiji. Sin sodnika, denimo ne postane avtomatsko sodnik s samim rojstvom, saj mora najprej končati šolanje in nato nekaj časa opravljati delo odvetnika. Oseba mora zgraditi zgleden karakter tekom mladosti s pravilnim treningom ključnih vrednot. V Bhagavad-giti je omenjeno devet kvalitet brahmane. Prvi dve kvaliteti sta najpomembnejši, saj se mirnost doseže s pravilno kontrolo uma, kar je tesno povezano z reguliranjem naših petih čutov. Ljudje na višji duhovni stopnji prostovoljno izvajajo strogosti kot so denimo zgodnje vstajanje, študij, izvajanje religioznih obredov ipd. Zelo pomembna je tudi čistoča, tako notranja v obliki naših misli, kakor zunanja, ki se odraža v pravilni telesni higieni. Brahmana mora biti potrpežljiv do vseh prijetnih in neprijetnih dogodkov, saj se zaveda da so le te posledica njegovih preteklih dejanj. Njegovo življenje mora biti preprosto iz vidika hrane, obleke, nastanitve itd. Zelo pomemben je tudi pravilen študij vedske literature s čimer si pridobi znanje, ki ga tekom svojega življenja preobrazi v modrost oziroma praktično aplikacijo. Biti mora tudi pošten, kar je odraz sledenja religioznih pravil in predpisov.
Napačno je tudi mišljenje da je oseba, ki nosi vrvico okoli vratu brahmana. Vrvica predstavlja drugo rojstvo osebe, kar v bistvu pomeni da oseba z religioznim obredom sprejme zavetje duhovnega učitelja. Le ta nato učenca strenira za vaišyo, kšatriyo ali brahmano, skladno učenčevo prirojeno naravo. Skratka, oseba z bramansko naravo preko iniciacije postane dvija ali dvakrat rojen, nato s študijem vedskih spisov postane vipra ali učen in šele, ko realizira svojo pravo duhovno naravo imenovano brahman, lahko postane pravi brahmana.
Sedaj smo govorili, kako prepoznati brahmano glede na karakter osebe, sedaj bo govora o brahmanskem načinu delovanja. Brahmana mora študirati vedske spise in poučevati ljudi o sporočilu le teh. Izvajati mora vedske rituale, kot so denimo izvajanje ognjenih žrtvovanj in oboževanje božanstev. Ne samo, da izvaja obrede, ampak mora poučevati druge, kako jih pravilno izvajati. Brahmana mora sprejemati miloščino in višek le te dati naprej kvalificiranim ljudem.
Miloščino ali donacijo lahko uvrstimo v štiri kategorije. Najvišjo kategorijo predstavlja miloščina, ki jo oseba dobi sama po sebi. Drugo kategorijo predstavlja prosjačenje na enem mestu. Tretjo kategorijo predstavlja pobiranje odpadne pšenice, ki jo potem oseba uporablja za hrano tekom celega leta. Zadnjo kategorijo predstavlja vsakodnevno pobiranje pšenice na tržnici, ki je padla na tla.
Skratka, vir zaslužka brahmane predstavljajo prostovoljne donacije za njegovo poučevanje, izvajanje vedskih ritualov ali prosjačenje. Brahmana mora vedno delovati neodvisno, brez pričakovanja rednega plačila in nikoli ne bi smel sprejeti poklica delavca ali šudre. Najnižji poklic, ki ga brahmana lahko sprejme je kmetovanje. Kralj v vedskih časih ni nikoli pobiral davkov od brahman, ampak jim je celo brez pričakovanja vračila izročil kos obdelovalne zemlje, majhno hiško in eno kravo.
Glavni namen brahman je pri običajnih ljudeh vzpodbuditi duhovno oziroma religiozno delovanje. Zavedati se moramo, da sama beseda intelektualec v modernih časih, pravzaprav nima nobene veze z brahmano. Mnogi inteligentni indici denimo postanejo računalniški programerji. Poklici modernega sveta, kot so programer, inženir, arhitekt, zdravnik, sodnik ipd. običajno nimajo prav nobene veze z duhovnostjo. Znotraj smo vsi duhovna bitja, zato tega aspekta nikakor ne bi smeli zanemarjati, če si zares želimo biti srečni v svojem življenju.
MATERIAL PUŠČIC (https://youtu.be/f6CSf5MY9GQ)
V modernih časih prevladuje predvsem karbon, ki ima več prednosti, kakor slabosti. Prva se definitivno nanaša na veliko trdnost, ki lahko kljubuje sili pri stiku puščice s tarčo, hkrati pa je sama puščica dovolj upogljiva. Karbon, kakor tudi aluminij omogočata izdelavo votlih puščic, kar močno pripomore k upogibni trdnosti le te. Lahek material in sama cevkasta konstrukcija pa močno pripomoreta tudi k boljši krivulji leta same puščice, saj so moderni loki dokaj lahki s stališča napenjanja. Zelo težko lahko denimo naletiš na šestdeset funtni lok, katerega napenjanje je podobno dvigovanju trideset kilogramske uteži z eno roko. Slaba lastnost karbona je, da ga ne moreš sam izdelati doma, izdelava same cevkaste oblike pa ravno tako ni tako preprosta. Enostavni lok in puščice je lahko izdelal vsakdo, kdor je imel nekaj ročnih spretnosti in znanja o različnih vrstah lesa. Lahko trdimo, da so moderni materiali v porastu, napram zatonu raznolikosti lesa, ki so se včasih uporabljali. Tradicionalno skoraj nikoli niso uporabljali smreke za izdelavo puščic, kot je denimo moderno danes. Smrekove puščice se velikokrat hitro lomijo, še posebej pri uporabi močnih lokov. Temu se lahko izognemo, če uporabljamo smrekov les z gostimi letnicami ali gremo stopnjo višje tako, da izdelamo puščico iz cedre.
Večino izumov s katerimi se ljudje hvalijo, je v bilo bistvu ukradeno iz Božje kreacije. Tako je tudi s karbonskimi puščicami, ki so imitacija bambusa. Zavedati so moramo da so ljudje uporabljali les, ki je rasel na geografskem območju, kjer so živeli. Bambus velja za tropsko rastlino in ga najdemo predvsem v južnih predelih Azije. Najbolj poznani pokrajini sta definitivno Kitajska in Japonska. Bambus za izdelavo kvalitetnih puščic mora izpolnjevati naslednje tri pogoje in sicer mora biti bambus požagan ob primernem času, pravilno staran in ne sme imeti preveč deformiranih kolen. Bambusove puščice je potrebno poravnati nad plamenom sveče, ter jih nato sortirati glede na upogibni faktor in težo. Kvalitetna bambusova puščica je lahko minimalnega premera, ampak lahko prenese moč streljanja z močnim lokom. Na predelu konice so mnogokrat ojačane s kovinsko cevko ali ovite s kombinacijo živalske kite in lepila. Na področju noka so običajno ojačane s kito ali pa je izdelan poseben insertni nok iz trdega lesa. Podobni inserti spredaj in zadaj, se uporabljajo tudi pri karbonskih cevkah.
Podobno kot pri bambusu je tudi pri lesu, ki raste na drugih geografskih območjih pomembno, kdaj je bilo drevo posekano in da je bil les pravilno staran. Puščice, ki so ga uporabljale za streljanje z angleškim dolgim lokom so bile izdelane iz lesa dreves kot so denimo topol, jesen, leska in bukev. Premer puščic se je povečeval skladno z močjo loka. Nepisano pravilo pravi, da se za vsakih 30 funtov moči potega loka, premer puščice poveča za en milimeter. Lok moči potega 30 funtov uporablja 8 mm puščice, za 60 funtov moramo uporabiti 9 mm puščice in tako naprej. Najmočnejši srednjeveški loki so tako uporabljali puščice premera pol palca ali 13 mm.
OBLIKE PUŠČIC (https://youtu.be/fIKTv1G6rHc)
V modernih časih lokostrelstva lahko govorimo v samo eni obliki puščice in sicer puščici z enakim prerezom preko celotne dolžine puščice. Tradicionalno obstajajo vsaj tri oblike puščice, ki pa so tesno povezane s tehnikami streljanja. Zgodovinsko gledalo je lok veljal za orožje in ne samo za rekvizit za športno udejstvovanje. Lahko trdimo, da prvo kategorijo predstavljajo vojne oziroma lovske puščice. Takšne puščice so bile tudi trikrat težje od običajnih, njihov premer pa je bil tudi za 50% večji od običajne normalne puščice. Takšne karakteristike so zagotavljale varno streljanje z 100 funtnim lokom. Običajno se je s takšnim lokom streljalo z obzidja trdnjav, efektivni domet takšnega loka pa je bil vsaj 150 m. Običajno so bile takšne puščice debelejše pri konici, kar je zmanjšalo možnost lomljenja puščic. Vsakdo, kdor strelja lesene puščice z 60 funtnim lokom, je sigurno imel izkušnjo, da se je puščica zlomila v navadni tarči blizu konice puščice. Dhanurveda imenuje takšno puščico za moško, saj je bila zmožna prebiti tarčo na veliki razdalji. Na naši sliki je moška puščica narisana na dnu. Obstaja pa tudi ženska oblika puščice, ki je težja na nasprotnem delu od konice. Takšne puščice dosegajo večje hitrosti. Puščica, ki ima enak premer po celotni dolžini je inferiorna moški in ženski. Upodablja jih zgornja puščica na sliki. Uporablja se za trening streljanja v tarčo. Standardna dolžina puščice znaša 80 cm, njena debelina pa 8 mm v primeru lahkega 30 funtnega loka. Težji lok, kot je denimo 60 funtov uporablja 9 mm puščice. Težki lok, kot je denimo 90 funtov uporablja vsaj 10 mm debele puščice. V času vladavine turškega carja Ottomana so uporabljali puščice v obliki ječmenovega zrna. Takšne puščice so bile debelejše na sredini, ter tanjše na obeh koncih. Puščice so bile namenjene za strelja na velike razdalje in so bile zelo natančne. Zgodovinski zapisi pričajo, da je nečak cesarja trikrat zaporedoma zadel tarčo oddaljeno dobrih 600 m. Upodablja jih srednja puščica na sliki. Glede na moč loka so se uporabljale puščice, ki so imele težo med 10 in 40 g. Pri streljanju na velike razdalje so zaradi večjega dometa uporabljali krajše puščice, ki so bile zaradi krajše dolžine tudi lažje. Tradicionalni azijski loki imajo maksimalen poteg in seveda tudi moč na 31 incah ali 78 cm. Pri streljanju krajših puščic od 80 cm so zato uporabljali poseben nastavek imenovan sani, ki se je pritrdil na zapestje lokostrelca in je omogočil nemoteno potovanje puščic. Zgodovinsko dejstvo je, da so bili loki iz časa carja Ottomana močni med 40 in 120 funti.
Brahmastra (https://youtu.be/r3UYEyVjYGA)
Lok (https://youtu.be/gJQG9WpYoVo)
Vedska vojaška znanost imenovana dhanurveda temelji na lokostrelstvu, saj se beseda dhanur nanaša na lok. V vedskih spisih je opisano, da je dobra obramba velikega mesta temeljila na samo enem mogočnem lokostrelcu. Danes so velike države ponosne na svojo vojaško moč, ki temelji na sodobni tehnologiji. Zavedati se moramo, da je vse na kar smo ponosni danes obstajalo že tisočletja nazaj, vendar v drugačni obliki. Govorili smo že o astralnih orožjih, in sicer bolj specifično o brahmastri, ki predstavlja neko vrsto atomskega orožja, ki nima stranskega učinka v obliki radioaktivnega sevanja. Ponosni smo tudi na tehnologijo avtomatskih jurišnih pušk, vedeti pa moramo, da je bil vsak povprečen lokostrelec v vedskih časih sposoben izstreliti eno puščico v sekundi. V Mahabharati je opisano, da je lahko veliki lokostrelec Arjuna izstrelil šestdeset puščic naenkrat. Njegov lok je bil vsaj desetkrat močnejši od modernih lokov, vsaj 600 lb, s katerim je lahko brez problema zadel premikajočo tarčo na razdalji 120 m. Tehnologija izdelava loka, pa je bilo mnogo bolj dovršena od srednjeveškega angleškega loka, saj je lok sestavljalo več materialov hkrati.
Moderni loki imajo dokaj majhno moč napenjanja, tudi v primerjavi z srednjeveškim dolgim lokom. Danes velja 60 lb lok za močnega. Iz zgodovinskih zapisov lahko preberemo, da so angleški lokostrelci uporabljali 160 lb loke. Za boljšo primerjavo naj povem, da je to enako, kot da bi z eno roko dvignili osemdeset kilogramski cettelbell. Angleški lok je bil dokaj primitiven v primerjavi z vedskimi loki, saj je bil narejen samo iz enega materiala. Iz Bhagavata Purane lahko izvemo, da je kralj Prithu uporabljal lok iz rogov. V bistvu je bil lok narejen iz kombinacije treh materialov s tehnologijo ukrivljenega loka. Imenuje se tudi kompozitni lok. Tehnologija ima to prednost, da je lok postal krajši od angleškega, kar je bistveno pripomoglo, pri streljanju iz konjskega sedla. Lok je tako ostal krajši in enako močen, hkrati pa bil hitrejši. Naj za primerjavo povem, da je dimenzija angleškega dolgega loka znašala vsaj 1.8 metra napram mongolskemu loku s svojimi 140 centimetri. Takšna tehnologija je ostala prisotna pri mongolskih lokih. Mongolski ukrivljeni lok ima tako drugačno obliko brez tetive, kakor potem, ko kraka povežemo s tetivo.
Mongolski lok ima posebno strukturo njegove sestave, ki se je danes spremenila iz tradicionalne v moderno kompozitno. Tradicionalno je bil sestavljen iz treh plasti oziroma materialov. Zunanji sloj so predstavljale kite jelena, sredenjski sloj je predstavljal javorjev les in notranji del rogovje bivola. Vse skupaj je bilo zlepljeno skupaj z ribjim lepilom in ovito v brezovo lubje. Njegova edina pomanjkljivost je bila, da ga nisi smel uporabljati v močnem in dolgem deževju. Vsak mongolski vojščak je uporabljal dva različno močna loka, in sicer 60 lb in 120 lb.
Na sliki je prikazana moderna replika mongolskega loka, ki ga uporabljam jaz. Gre za lok, ki ga sestavlja jesenov les in steklena vlakna. Proizveden je na Madžarskem, in sicer v tovarni, ki jo je ustanovil znameniti lokostrelec Lajos Kassai. Dolžina tetive znaša 137 cm, poteg 31 inch in ima moč 60 funtov.
