Orožja - Inštitut za razvoj vedske kulture

Mistična orožja se nanašajo na manipulacijo grobih elementov preko pravilne izgovorjave vedskih manter. Bojevnik je moral biti kvalificiran, da je dobil ustrezne mantre od svojega učitelja borilnih veščin. Kvalifikacije lokostrelca: modrost, poštenost, čistost uma, govora in dejanj. Kvalifikacija je tudi pomenila, da je bojevnik uporabil mistično orožje samo v neizhodnem položaju. Mistična orožja so namreč tako močna, da je bojevnik z njimi lahko ubili velike mase ljudi. Pomembno se je naučiti, kako sprožiti mistično orožje in kako ga odpoklicati. Bojevnik je moral najprej postati ekspert v izgovarjanju mantre šele nato je lahko z njo priklical mistično orožje. V Kali-yugi smo ljudje preveč degradirani, da bi lahko pravilno izgovarjali te mantre. Zaradi nezmožnosti izgovorjave manter pri obredih ognjenih žrtvovanj imajo le-ta stranski pomen. Predpisana mantra za Kali-yugo je Maha-mantra, ki prav tako ni enostavna za prakticiranje, V vedskih časih so vsi kralji (rajariši) znali uporabljati mistične moči oz. so jih dobili na dan kronanja. Vsak polbog poseduje svoje osebno orožje, ki je povezano z elementom, ki ga kontrolira (Vayu – veter, Varuna – voda, Agni – ogenj itd.). Mistično orožje lahko premagamo samo, če prikličemo njemu nasprotno mistično orožje (varunastra vs. agniastra ipd.). Poznamo naslednja mistična orožja:

Narayanastra oz. mraz je osebno orožje Gospoda Višnuja. Poosebljeno orožje se imenuje Višnu-jvara, ki ga je Krišna uporabil pri bojevanju z Banasuro. Banasura je bil veliki oboževalec Šive zato mu je Šiva priskočil na pomoč s svojim osebnim orožjem imenovanim Šiva-jvara. Ognjeno orožje Šive je bilo premagano z orožjem zmrzovanja imenovanim Višnu-jvara. (Šrimad-bhagavatam 10.63.22-24)

Narasimhastra oz. je osebno orožje Gospoda Višnuja v obliki njegove inkarnacije Nrisimhadeva. Orožje je močno kot lev in lahko uniči vse nasprotnike. Orožje aktiviramo tako, da v puščico izgovorimo naslednjo vedsko mantro. Mantra: Om vajranakha vajradamhstrayudhaya mahasimhaya hum phat. Kontrolo nad mantro dosežemo, ko jo 100.000 krat pravilno izgovorimo. (Dhanurveda-samhita 2.98)

Pušupatastra oz. vročina je osebno orožje Gospoda Šive. Poosebljena oblika orožja se imenuje Šiva-jvara in ima tri noge in tri glave (Šrimad-bhagavatam 10.63.22). Šiva ob vsakem uničenju unniverzuma s tem orožjem sežge vse planete v naši galaksiji. S tem orožjem lahko uničimo vsa živa bitja. Šiva je podaril to orožje Arjuni, ko ga je le ta zadovoljil v borbi. Orožje aktiviramo tako, da v puščico izgovorimo naslednjo vedsko mantro. Mantra: Om slim pasum hum phat amuk satrum hana hanahum phat. Orožje odpokličemo z recitiranjem mantre v obratnem vrstnem redu. Kontrolo nad mantro dosežemo, ko jo 200.000 krat pravilno izgovorimo. (Dhanurveda-samhita 2.91-93)

Brahmastra oz. nuklearna eksplozija je orožje stvarnika univerzuma Gospoda Brahme. Ubije lahko velike mase ljudi, posameznega človeka ali fetus. Brahmastro za razliko od atomske eksplozije lahko uporabimo, da ubijemo samo eno še nerojeno osebo. Brahmastro sprožimo z izgovorjavo Brahma gayatri mantre oz. Savitri mantre in sicer v obratnem vrstnem redu. Brahmastro odpokličemo z izgovorjave mantre v pravilnem zaporedje. Kontrolo nad mantro dosežemo, ko jo 1.000.000 krat izgovorimo. Oseba je torej morala najprej osvojiti izgovorjavo mantre v pravilnem zaporedju in nato osvojiti izgovorjavo mantre v nasprotnem vrstnem. redu. Mantra: Om prachodayāt naḥ yo devasyadhīmahidhiyo svaḥtatsaviturvareṇyaṃbhargo bhuvaḥ bhūr. Zanimivo je, da se Savitur nanaša na Sonce, kjer poteka proces zlivanje jeder. Tudi pri vodikovi bombi gre prav tako za kemijski proces zlivanje kisika in vodika. (Dhanurveda-samhita 2.83-84)

Slika: Brahmastra oz. nuklearno orožje

Brahmadanda je orožje stvarnika univerzuma Gospoda Brahme. Ubije lahko velike mase ljudi, uporablja pa se tudi za izničenje Brahmastre. Orožje aktiviramo tako, da v puščico izgovorimo naslednjo vedsko mantro. Mantra: Om prachodayāt dhīmahi devasya bhargo vareṇyaṃ savituh (ime nasprotnika) hana hana hum phat. Orožje odpokličemo z recitiranjem mantre v obratnem vrstnem redu. Kontrolo nad mantro dosežemo, ko jo 200.000 krat pravilno izgovorimo. (Dhanurveda-samhita 2.85-87)

Brahmašira je orožje stvarnika univerzuma Gospoda Brahme, ki ga je Arjuna dobil od Dronačarje. Orožje je zelo močno in lahko ubije polbogove, demone in ljudi. Orožje aktiviramo tako, da v puščico izgovorimo naslednjo vedsko mantro. Mantra: Om dhiyoyonah prachodayāt devasya bhargo dhimahi tatsabutur varenyam satrunmehanahaneti. Orožje odpokličemo z recitiranjem mantre v obratnem vrstnem redu. Kontrolo nad mantro dosežemo, ko jo 300.000 krat pravilno izgovorimo. (Dhanurveda-samhita 2.88-90)

Indrastra oz. grom je orožje kralja polbogov Indre. Arjuna je dobil to orožje od svojega očeta Indre. Orožje je tako močno da lahko spremeni v prah vrhove planin. Orožje se lahko usmeri na posameznika. (Dhanurveda-samhita 2.76)

Vayavyastra oz. vihar je orožje polboga vetra Vayua. Orožje ustvari neurje, ki ovira vojake pri bojevanju. Orožje se izniči tako z mističnim orožjem, ki ustvari planino. Orožje lahko premaga polbogove. Orožje aktiviramo tako, da v puščico izgovorimo naslednjo vedsko mantro. Mantra: Om vayavya ya vayavya nyavarya ya va tatha-amuk satrum hana hana hum phat. Orožje odpokličemo z recitiranjem mantre v obratnem vrstnem redu. Kontrolo nadmantrodosežemo, ko jo 200.000 krat pravilno izgovorimo. (Dhanurveda-samhita 2.94-95)

Agneyastra oz. ogenj je orožje polboga ognja Agnija. Orožje z ognjem sežge nasprotnikove vojake. Orožje se izniči z vodnim orožjem (Varunastra). Orožje aktiviramo tako, da v puščico izgovorimo naslednjo vedsko mantro. Mantra: Om agni staytahridubhum ca siva vanasvavini ca hagadasarupanah sadaveti tatah kramat hadati toyati ramatatha masohi vavana susedavedaya ca vadet (ime nasprotnika). Orožje odpokličemo z recitiranjem mantre v obratnem vrstnem redu. Kontrolo nadmantrodosežemo, ko jo 200.000 krat pravilno izgovorimo. (Dhanurveda-samhita 2.96-97)

Varunastra oz. poplava je orožje polboga voda Varune. Orožje preplavi z vodo nasprotnike. Orožje se izniči z ognjenim orožjem (Agneyastra). (Dhanurveda-samhita 2.76)

Demoni sledijo arhitekta demonov Maya Danavo, ki je avtoriteta za mistične moči. Maya Danava jih blagoslovi z močjo uporabe iluzije. Demoni mnogokrat na bojišču ustvarijo iluzijo z namenom, da zmedejo nasprotnika. Iluzija ustvari: ogromno vojsko strašnih bitij, neurje, dež raznolikega orožja ipd. Yakše, ki so se bojevali z kraljem Dhruvo so ustvarili takšno iluzijo, vendar jo je Dhruva razbil z močjo mantre.

Slika: Dhruva se bojuje z Yakšami

II. MATERIALNA OROŽJA (šastra)

Materialna orožja se nanašajo na uporabo udov bojevnika oz. njihovo podalšanje. Glede na način rokovanja z orožjem (Dhanurveda-samhita 1.4) in razdaljo med bojevnikoma (Dhanurveda-samhita 1.9) se orožja delijo v dve skupini:

Način rokovanja: Mukta (vržemo) – disk, Amukta (ne vržemo) – meč, Muktamukta (vržemo ne vržemo) – sulica in Yantramukta (vrže stroj) – samostrel
Razdalja bojevanja: lok, čakra, sulica, meč, topuz, nož in rokoborba

Acarya je bojevnik, ki je vešč v sedmih orožjih, brahmana je vešč v dveh orožjih, kšatriya prav tako v dveh in gana je vešč v enem orožju. (Dhanurveda-samhita 1.10)

1. LOK (Dhanur)

Lok kot ga poznamo v azijskih deželah, narejen iz rogov, je prvi uporabljal Prithu Maharaj, vedski kralj, ki je živel v Satya-yugi.

Najbolj poznan lok vseh časov je verjetno Gandiva. ki ga je uporabljal Arjuna, glavni junak bitke na Kurukšetri. Lok Gandivo je ustvaril Stvarnik univerzuma Brahma, v zgodovini pa je bil last velikih osebnosti kot so Šiva, Prajapati, Indra, Varuna idr. Arjuna ga je dobil od polboga Agnija, potem ko mu je pomagal požgati gozd Khandava. Poleg tega je dobil še naslednje stvari: kočijo, neprebojni oklep in dva neizčrpna toka za puščice. Gandiva je orožje s katerim lahko rokuje le izjemno močan bojevnik. Ob istrelitvi puščice nastane gromu podoben zvok.

Šaranga lok Gospoda Visnu-ja je drugi najbolj poznan lok. Njegov konstruktor je Visvakarma. Sestavljen je iz rogov bivola, lesa (sandal) in štirih vrst kovin (zlato, srebro, baker in jeklo). Dolžina Šarange je 160 cm.

Slika: azijski lok

Tradicionalni loki so se pojavjali v različnih delih sveta: Severna Amerika, Južna Amerika, Evropa in Azija. Ameriški in evropski loki so bili zelo enostavni, azijski pa bolj kompleksni.

Evropski lok je izdelan iz enega materiala in se imenuje dolgi lok. V nenapetem stanju ima obliko ravne palice in je zaradi zakona upogibnosti stanjšan in zožan na krakih. Bil je dolg (1,8 m), težak in ni imel dolgega dometa.

Azijski lok je produkt višje inteligence saj je narejen iz treh materialov. Imenuje se ukrivljeni lok in je v nenapetem stanju ukrivljen v nasprotno stran, kot pri napetem (recurved). Mogoče je najbolj poznan Mongolski lok, drugi azijski loki pa so mu zelo podobni. Izjema je Japonski lok, ki ima izjemno dolžino (min. 2.2 m). Japonski lok so priredili za streljanje iz konjskega hrbta tako, da so skrajšali en krak.

Mongolski lok (1.4 m) je krajši od evropskega in se je uporabljal za streljanje s konjskega hrbta. Prvi lok se je pojavil 3.000 let nazaj. V srednjem veku je veljal za strah in trepet vitezov, saj je imel moč prebijanja oklepov. Dober mongolski strelec je lahko z njim zadel človeka na 600 m. Narejen je bil iz treh materialov: lesa, konjske kite in rogov. Zlepljen je bil z lepilom iz ribje maščobe in povit z prekuhanim lubjem. Postopek izdelaveje je trajalnajmanj eno leto, saj se je moral lok eno leto sušiti. Ni se smel uporabljati v dežju, saj je lahko lepilo popustilo. Lok je bil dvakrat upognjen (recurved) in je imel različne prereze na pomembnih delih.

Moč loka se meri v funtih (lbs = 0,45 kg) in karakterizira koliko daleč lahko izstrelimo puščico. Moč loka se razlikuje med tradicionalnimi in sodobnimi loki. Moč se prilagaja namenu uporabe loka.

Vedski loki so bili tako močni, da so jih lahko napeli le najmočnejši bojevniki. Lok na Drupadi svayamvara ceremoniji so lahko napeli le redki bojevniki: Arjuna, Bhima, Šišupala, Karna, Jarasandha in Duryodhana (Srimad-bhagavatam 10.83.21-24).

Tradicionalni loki so se uporabljali v vojnih razmerah. Imeti so morali dosti dometa (370 m), da so z njimi branili gradove. Imeti so morali tudi veliko probojno moč (160 lbs), da so lahko prebili oklep vitezov. Puščice prav tako niso bile med najlažjimi.

Moderni loki imajo povprečno moč do 60 lbs. Uporabljajo se za streljanje tarč, ki so relativno blizu 10-30 m. Puščice so peresno lahke, da ne izgubljajo višine.

Dimenzije loka so povezane z močjo loka. Lok ne sme biti premočan, saj to negativno vplva na lokostrelca in samo merjenje. Loki namenjeni polbogovom (devas) so večji, kot loki namenjeni ljudem (manušya). Šaranga (Višnu) 160 cm, Pinaka (Šiva) 250 cm in človeški 150 cm. Drugi podatki za človeške loke so med 200 cm in 180 cm. (Dhanurveda-samhita 1.30-34)

Material loka je predvsem les, ki se uporablja pri enostavnejših lokih. Materiali: staran bambus, trs, sandolovina in arjuna drevo. Današnji materiali: cedra, brest in javor. Boljši loki so narejeni iz treh materialov: les, jeklo in rogovje (šarabha jelen in bivol). Šaranga lok je narejen iz rogovja in štirih kovin: jeklo, baker, srebro in zlato. Šaranga lok uporabljajo lokostrelci na konjih in slonih. Enostavni lok pa lokostrelci na kočijah in pehota. (Dhanurveda-samhita 1.47-49)

Tetiva ima dolžino loka in debelino mezinca. Najboljši materijal je svila, tetivo pa mora sestavljati zadostno število svilenih niti. Drugi najboljši material so kite jelena, bika ali bivola. Tretjo najbolši material je kravje ali kozje usnje. Uporabljajo se tudi bambusova vlakna ojačana z svileno nitko ali vlakna sončna rastline. (Dhanurveda-samhita 1.50-55)

Palice puščice imajo posebno lasnost in sicer morajo biti ravno prav trde. Iztreljena puščica med letom vibrira in če je ta premehka ne ohranja dobro smeri leta. Trdota puščic je pogojena z močjo loka. Puščice se delijo glede na material in uravnoteženost.

Puščice v vedskih časih so bile predvsem lesene, obstajale pa so puščice v celoti izdelane iz železa (narača). Sodobni materiali so predvsem umetna vlakna oz. vrste les: jesen, brest, vrba, hrast in cedra. Bolj goste in enakomirne letnice ima drevo, boljši je les za izdelavo puščic. Tradicionalni material: bambus in trstičevje. Bambus je moral biti pravilno staran, trstičevje pa pobrano jeseni. Bambusove puščice so se najprej poravnale nad ognjem, spoji pa zgladili z dletom oblikovanim v črko U. Posebnost bambusa je da je votel, kar so izkoristili za obtežitev puščic s podaljškom konice oz. jahača (Dhanurveda-samhita 1.56-57).

Glede na uravnoteženost, so se puščice delile v naslednje tri skupine (Dhanurveda-samhita 1.61-63).

Stri (spredaj težje puščice): namenjene za doseganje visokih hitrosti
Napumsaka (uravnovešene puščice): uporaba za trening
Puruša (zadaj težje puščice): prebijanje oklepov

Slika: konica spredaj težje puščice

Dolžina puščic je pogojena s potegom loka. Vedske puščice so bile dolge 90 cm in imele debelino mazinca (Dhanurveda-samhita 1.59).

Konice puščic so imele namen, da onesposobijo sovražnika. Današnje konice puščic so večinoma cilindrične in imajo namen, čim manj poškodovati tarčo. Glede na kakšen način onesposobimo nasprotnika, konice puščic delimo na deset skupin (Dhanurveda-samhita 1.66-68). Slikovit opis, kako je to izgledalo na bojnem polju, je opisano v Mahabharati.

Aramukha (nazobčena): prereže kožo nasprotnika
Kšurapra (pravokotno rezilo): odreže puščico oz. roko nasprotnika
Gopučha (rep krave): klasična konica puščice (trening na tarči)
Ardhačandra (polmesec): prepolovi lok, glavo oz. vrat nasprotnika
Sučimukha (oblika igle): prebije oklep narejen iz nosorogovega usnja
Bhalla (oblika sulice): prstreli srce naspotnika
Vatsadanta (zobje telička): prestreli tetivo loka
Dvibhalla (dvojna igla): prepolovi nasprotnikovo puščico
Karnika (latica rože): prepolovi železno puščico (narača)
Kakatunda (krokarjev klun): prebijanje objektov

Slika: različni tipi konic

Peresa puščic imajo posebeben pomen, saj pripomorejo k boljšemu letu puščice. Pritrjene so 35 mm pred koncem poščice in s tem dopuščajo prostor za prste pri napenjanju loka. V današnjem času so lepljene, tradicionalno pa so jih povezovali z vrvjo oz. kito. Peresa so vedno obrezali tako, da je bilo na obeh koncih peresa prostor za gosto navitje vrvi, ki je varavala roko pred poškodbami pri kontaktu peresain roke (spodnja slika, na sredini). Vzorec, ki ga tvorijo peresa, če pogledamo puščico od zadaj, tvori spiralo. Materiali so naravna peresa: krokar, labod, rjavi sokol, žerjav, pav, jastreb in ribji orel. Najboljša so orlova peresa.

Slika: pritrditev peres

Dolžina peres 13 cm in višina 2 cm. Leseni loki uporabljajo puščice s tremi peresi, lok iz rogov (šaranga) pa štiri peresa, ki imajo večjo dolžino in sicer 20 cm (Dhanurveda-samhita 1.59-61).

Nok puščic se nanaša na zarezo na koncu puščice, ki je fiksirala puščico na tetivo. Dobro narejen nok sam po sebi drži puščico na tetivi. Zareza je lahko dodana puščici (plastični nok) ali pa zažagana v puščico. Poznamo naslednje vrste nokov: moderni, mongolski in kitajski.

Moderni nok se nanaša na plastični nok, ki se nalepi na zadnji del puščive. Plastični nok ima različno vrsto leplenja glede na vrsto lesa: smreka – zunanji obod in bambus – notranji obod. Karbonske puščice ravno tako uporabljajo nok, ki je prilepljen na notranjo stran karbonske cevke. Plastični nok ima tri vrste zarez: M – klasično strelajanje, Y – hitro streljanje in V – zelo hitro streljanje. Običajno so noki istih dimenzij tako, da debelino puščice prilagodimo noku z obdelavao konca v konus.

Slika: M – nok

Mongolski nok je zarezan 1 cm globoko v puščico, tako da je paralelen s konico. Zareza je narejena pravokotno na pero, ki ima drugačno barvo od ostalih dveh peres. Pero z drugačno barvo je vedno usmerjeno stran od loka. Puščica se običajno ojača v predelu zareze z prilepljenim rogom. Najprej se pusčico zareže v smeri letnic do globine 3 cm, nato se nalepi ploščico narejeno iz roga (l = 30 mm in d = 2 mm). Zarezo noka se naredi pravokotni na nalepleno ploščico narejeno iz roga.

Slika: z rogom ojačana zareza noka

Kitajski oz. japonski nok se uporablja pri puščicah narejenih iz bambusa. Cev ima boljše trdnostne lastnosti kot polna palica. Bambus je že naravno optimalno ustvarjen za izdelavo puščic. Nok je po večji dolžini prereza stanjšan tako, da se po dolžini usede v luknjo bambusove palice, njegov širši rob pa ustreza zunanjemu premeru puščice. Nok je običajno narejen iz roga, obstajajo pa tudi kovinski oz. plastični. Kovinski noki se uporabljajo, ko hočemo obtežiti puščico zadaj, s čimer povečamo prebojno moč puščice. Za uravnovešene puščice uporabljamo nok iz roga prilepljen na debelejšem delu bambusa, s čimer uravnotežimo konico na drugi strani puščice.

Slika: nok narejen iz roga

Pozicija streljanja se nanašajo, kako lokostrelec stoji med streljanjem z lokom. Obravnavajo pozicijo nog in razmak med njima. Razdalja med nogama se meri z enoto roke, kar predstavlja razdaljo med prsti in komolcem. Delijo se na osem skupin (Dhanurveda-samhita 1.76-83).

Pratyalidha je pozicija, ko je leva noga je upognjena nazaj, desna noga je izstegnjena. Razmik med nogama je dve enoti roke. Uporablja se za streljanje na daleč.
Alidha je pozicija, ko je desna noga je upognjena nazaj, leva noga je izstegnjena. Razmik med nogama je manj kot dve enoti roke. Uporablja se za streljanje nižjih tarč.
Višakha je pozicija, ko so stegna skupaj med nogami pa je za eno enoto roke razmika. Uporablja se za streljanje zahtevnih objektov.
Samapada je pozicija, ko je telo napeto v kolenih in stegnih, brez da se tresemo.
Višamapada je pozicija, ko je telo malenkost nagnjeno naprej, leva noga je za dve enoti roke narazen.
Dardurakrama je pozicija, ko upognemo kolena, kot da bi čepeli. Uporablja se za prebijanje močnih objektov.
Garudakrama je pozicija, ko se levo koleno dotika tal, levo koleno je upognjeno naprej.
Padmasana je pozicija, ko sedimo s prekrižanimi nogami. Uporablja se za treniranje.

Slika: Samapada pozicija

Držanje tetive se nanaša na pozicijo prstov, ki objemajo tetivo loka, da bi lahko napeli lok. Glavna prijema sta zahodni in vzhodni. Zahodni (mediteranski) prijem uporablja kazalec, sredinec in prstanec za napenjanje tetive. Puščica se postavi na levo stran loka. Vzhodni (Mongolski) prijem uporablja palec, ki je bolj natančen kot trije prsti. Puščica se postavi na desno stran loka, kar pripomore k hitrejšemu streljanju. V Mahabharati so kaznovali velikega lokostrelca Ekalavio, tako da so mu odrezali palec. Tetivo lahko držimo na pet načinov (Dhanurveda-samhita 1.84-89).

Pataka (prapor): palec objema tetivo, kazalec je izstegnjen na temenu palca. Lesene puščice.
Vajramušti (grom): prvi členek kazalaca in sredinca objemata tetivo, palec počiva na nohtih kazalca in sredinca. Železne puščice.
Simhakarna (levje uho): drugi členek kazaleca objema tetivo, palec počiva na nohtu kazalca. Ciljanje težkih objektov.
Matsari (riba): palec objema tetivo, kazalec počiva na nohtu palca. Streljanje tarče.
Kakatundi (kljun krokarja): palec in kazalec držita tetivo. Streljanje tarče. Ciljanje finih objektov.

Slika: Matsari mušti (Mongolski prijem)

Poteg tetive lahko razdelimo v dve skupine, napenjanje loka in pozicija potega (Dhanurveda-samhita 1.90-94).

Sandhana (napenjanje loka):

Adhasandhana (tetivo napnemo nižje od sredine loka): streljanje oddaljeih objektov
Samasandhana (tetivo napnemo v višini loka): streljanje sacionarnih objektov
Urdhvasandhana (tetivo napnemo višje od sredine loka): streljanje močnih objektov

Vyaya (pozicija potega):

Kaišika (tetivo potegnemo do lasišča): treniranje
Sattvika (tetivo potegnemo do čela): streljanje objektov, ki so nižje od nas
Vatsakarna (tetivo potegnemo do ušesa): streljanje močnih objektov
Bharata (tetivo potegnemo do vrata): streljanje močnih objektov
Skanda (tetivo potegnemo do ramena): streljanje oddaljenih objektov

Slika: kombinacija Adhasandhana (tetivo napnemo nižje od sredine loka) in Bharata (tetivo potegnemo do vrata)

Doma izdelane puščice

Spodaj opisana izdelava puščic se nanaša na uporabo enostavnega orodja. Ne potrebujemo delavnice z obodno žago, kovačnice ipd. Potrebujemo: kladivo, žago za kovino, pilo, smirkov papir, vrvico in lepilo. Konico puščice namreč lahko izdelamo iz stare čajne žličke, Čajno žličko najprej sploščimo s kladivom na ravni trdi površini. Sploščeno čajno žličko nato obrežemo z žago za železo, tako da dobimo obliko konice. Stranici konice pa nato naostrimo še s pilo za železo.

Slika: konica puščice izdelana iz čajne žličke

Palico za puščico izdelamo iz leskove palice. Leskovovi palici najprej z nožem odstranimo lubje in jo nato sušimo eno leto na toplem. Posušeno leskovo palico odrežemo na željeno dolžino in obdelamo s smirkovim papirjem. Palico poravnamo s preprostim lesenim orodjem nad ognjem. Palice za puščice sortiramo glede na težo in upogibnost.

Slika: enostavno orodje za ravnanje puščice

Mesto za pritrditev konice puščice izberemo na tanjšem delu palice, tako da bo puščica uravnotežena. Prednji konec puščice zarežemo z žago za kovino tako globoko, da sega rob palice preko naostrenih krakov konice, izdelane iz čajne žličke. Konec leskove palice obdelamo v obliko položneg stožca. Konico puščice prilepimo v zarezo in povijemo s tanko vrvico.

Slika: pritrditev konice puščice

Zadnji konec puščice zarežemo 7 cm globoko in vanj zalepimo ploščico iz roga oz. usnja. Usnjen vstavek ojača zadnji del puščice. Zadnji del puščice zarežemo pravokotno na zalepljen usnjen trak in sicer 1 cm globoko. Zarezo razširimo s ploščato pilo, tako da se tesno prilega tetivi. Mesto sedišča tetive na koncu zareze oblikujemo z malo okroglo pilo.

Slika: ojačana puščica s ploščico iz roga

Najboljša peresa imajo naslednje ptice: ujede, čaplje in vrane. Uporabimo samo širši del peresa in sicer samo sredinjski del. Pero obrežemo tako, da je spredaj in zadaj mesto za pritrditev peresa z vrvico. Spredaj povezana peresa preprečujejo poškodno naše dlani pri istrelitvi puščice. Preden nalepimo peresa, obrežemo cevko pereza na minimalno možno širino. Peresa zalepimo pravilno glede na zarezo za tetivo v razmaku 120 stopinj in jih na koncih ovijemo s vrvico. Peresa nalepimo 4 cm od konca puščice.

Slika; pritrditev peres

Puščico na zadnjem delu obdelamo v mali konus. Peresa na koncu puščice ravno tako povijemo z vrvico in s povijanjem nadaljujemo vse do zareze za tetivo. Povitje zadnjega dela puščice ojača nok oz . zadnji del puščice.

Slika: zadni del puščice (povitje in ojačana zareza noka)

Lokostrelski prstan

Lokostrelski prstan se nanaša na pripomoček pri streljanju in ne na modni dodatek. Tradicionalni loki so bili močni za razliko od modernih, kjer je cilj streljanja 20 metrov stran. Šestdeset funtni lok je naprimer premočan, da nebi poškodoval palca. Kito na palcu poškoduje tetiva pri samem napenjanju loka. Na palcu pa dobimo žulj zaradi drgnjenju tetive pri proženju. Tradicionalno so strel sprožili s palcem in ne s tremi prsti, kar je zanačilno za mediteransko proženje. Mahabarata navaja primer kazni Ekalavje, ki si je moral za kazen odrezati palec. Lokostrelske prstane so našli na ozemljih različnih starodavnih imperijev: Rimski, Turški, Mongolski, kitajski in Indijski. Proženje s palcem ima dve bistveni prednosti. Prva prednost se nanaša na proženje puščice na desni strani loka. Pri modernem načinu streljanja imamo dosti časa za merjenje tarče in nas ne moti, da je puščica pri proženju na levi strani. Če se gibamo mi kakor tudi tarča, ki hkrati strelja na nas, nimamo časa postaviti puščice na levo stran loka. Tok s puščicami mora biti za pasom in mesto proženja takoj poleg. Drugo prednost predstavlja možnost napake, ki je pri enem prstu manjša kot pri treh.

Turški prstan je običajno narejen iz roga in ima posebno prepoznavno obliko. Tetiva pred proženjem počiva na robu prstana in se hkrati dotika palca. Pri proženju tetiva potuje preko prstana, ki ščiti palec. Prstan mora biti tako velika, da pokrije večji del površine palca med prvim členkom in vrhom palca.

Slika: turški prstan

Mongolski prstan je najbolj prepoznan lokostrelski prstan. Tradicionalni prstani so bili narejeni iz roga, medenine in srebra. Moderni mongolski prstani so narejeni iz plastičnih mas. Za razliko od turškega prstana tu tetiva pred proženjem počiva na prstanu samem. Mongolski loki so bili večji in močnejši od turških, zato je tudi palec bolj obremenjen. Prstan se mora tesno prilegati na palec, da nas pri streljanju puščic ne ožulji. Prstan spravimo na palec zarotiran za devetdeset stopinj. Ko je prstan nameščen ga zavrtimo na pravo pozicijo, s čimer dosežemo, da tetiva pri proženju ne more potegniti prstana preko členka.

Slika: mongolski prstan

Kitajski prstani imajo podobno obliko kot preostali azijski prstani. V kasnejši dobi se je razvil njihov prepoznavni prstan pod imenom Manchu. Manchu prstan ima značilno prepoznavno obliko cilindra. Običajno je narejen iz bambusa, ki pripomore k enostanejši izbiri dimenzije, saj ga lahko pomerimo ko odrežemo palico bambusa. Tetiva pred proženjem počiva na robu cilindra in se hkrati dotika palca. Poznamo krajšo in daljšo verzijo izvedbe.

Slika: kitajski Manchu prstan

Popolno in hitro streljanje

Popolnost v streljanju z lokom dosežemo v na naslednji način; trening, trening, trening. Gre torej za veliko ponovitev, da nam streljanje postane rutina. Vaja dela mojstra, mojster dela vajo. Popoln lokostrelec mora zadeti dve kroglici, ki jih oseba naenkrat vrže v zrak z dvema puščicama. Povprečen lokostrelec zadane mirujočo tarčo, dober lokostrelec zadane gibajočo tarčo, popoln lokostrelec zadane gibajočo tarčo ter se tudi sam premika. Povprečen lokostrelec zadane tarčo oddaljeno 36 m, dober lokostrelec zadane tarčo oddaljeno 64 m in popoln lokostrelec zadane tarčo oddaljeno 108 m. Povprečen lokostrelec izstreli 200 puščic dnevno, dober lokostrelec izstreli 300 puščic dnevno, popoln lokostrelec izstreli 400 puščic dnevno. Popolnost dosežemo preko visokega števila ponovitev, hitrost dosežemo s prakticiranjem hitrih potez (nalaganje puščice, napenjanje, merjenje in proženje).

Lok vedno držimo na istem mestu, tako da je puščica vodoravno. Najbolje je, da si z navitjem vrvice označimo točko na tetivi loka, kjer puščica pride pravokotno na lok. Par na vzgor usmerjenih puščic držimo skupaj z lokom, s čimer povečamo hitrost streljanja. Puščice nalagamo na tetivo z desne strani, saj jeto najkrajša razdalja med lokom in tokom puščic.

Pozicija telesa mora mora zadovoljiti naslednjim kriterijem. Noge so stegnjene in narazen za dolžino ene roke (višaka). Hrbet je zravnan. Lok, zapestje, puščica, prva rama, prijem na tetivi in druga rama so v isti liniji (samasadhana). Roka, ki drži lok mora biti malo pokrčena, da nam teriva ne drgne podlahti pri streljanju. Obe rami in obe pesti sta na isti liniji.

Poteg tetive vršimo s palcem (matsari), pri čemer prenesemo možnost napake na en prst. Tetivo sprožimo tako, da palec in kazalec tvorita črko L, ko je puščica izstreljena.

Sidramo vedno na isto mesto, tako da ohranimo isti poteg tetive. Sidramo na lasišče (kašika), tako da prvi členek palca počiva na robu ustnic in drugi členek na zalisci lasišča.

Merimo tako, da gledamo v smeri puščice na tarčo. Fokususiramo se na točko na tarči. Pogled potuje od sidrišča, preko puščice do tarče, kjer se ustavi. Najboljše je proženje 2-3 s po merjenju. Lok napnemo tako, da takoj preidemo v pozicijo sidranja. Sidrišče, pest in tarča morajo biti poravnani.

Pranayama nas naredi popolne lokostrelce. Napnemo z vdihom. Merimo z zadrževanjem diha. Prožimo z izdihom preko nosa, kjer proizvedemo zvok HUM.

Slika: hitro streljanje s puščicami v roki

2. ČAKRA (Disk)

Disk je dokaj znano orožje iz starodavne Indije, najbolj poznan pa je morda kot orožje Gospoda Visnu-ja in sicer pod imenom Sudharsana. Sudarshana je strah in trepet demonov. Rečeno je, da noseče žene demonov splavijo otroka ob zvoku sudharsan cakre.

Nekega dne je Aswathama, sin učitelja borilnih veščin Dronacharye, pristopil Gospodu Krsni z namenom, da dobi od njega cakro. Gospod Krsna mu je ponudil cakro, vendar je Aswathama ni mogel dvigniti. Njena velikost je bila premer 1m. Gospod Krsna je vprašal Aswathamo: Kaj boš počel s čakro? Aswathama mu je odvrnil, da bi ga z njo ubil.

3. SULICA (Šakti)

Kralj Yudištira je bil ekspertni borec s sulico. Z njo je premagal Šalyo, generala ki je zamenjal položaj Karne. Šalya je imel blagoslov, da ga ne more ubiti nihče, čigar jeza se povečuje v borbi. Yudištira pa pomeni: Tisti, ki je umirjen v borbi. Yudšthira, ki je bil po karakterju skoraj brahmana je bil edini kvalificirani bojevnik da premaga Šalyo.

Od sulic je morda najbol poznana špartanska sulica, ki se je v starodavni Grčiji uporabljala v kombinaciji z okroglim ščitom. Dolga je bila pribljižno 2oo cm.

Kitajci so uporabljali sulico kot samostojno orožje in je služila kot podaljšek rezil: bodalo, meč in sablja.

V srednjem veku so sulico uporabljeli ne samo za metanje, ampak tudi za ustavljanje konjenikov. tV em primeru je bila dolžina sulic tudi do 4 m.

4. MEČ (Asi oz. Kandha)

Asi je oseba, ki jo je ustvaril stvarnik univerzuma Brahma, na prošnjo polbogov (Deve), ki niso mogli premagati demonov (Daitye). Asi je prevzel obliko bleščečega meča, ki je pol bogovom pomagal premagati demone. Meč kot orožje se je prenašal preko velikih osebnosti kot so: Višnu, Šiva, Vivasvan (Surya), Manu-ja itd. vse do Nakule, enega izmed petih Pandav. Zadnja poznana sveta kralja (rajariši), ki sta ga posedovala sta bila Parikšit in njegov sin Janmenyjaya.

V starodavnih spisih Indije se pojavljata oba imena za meč; asi in kandha. V vedski kulturi se je meč (kandha) uporabljal v kombinaciji z okroglim ščitom (čarma), kar lahko še danes vidimo v borilni veščini kalaripayetu.

Slika: kandha in čarma

Meč služi kot podaljšek naše roke, katerega glavni funkciji sta prebadanje in sekanje. V primeru, da nasprotniik ni oborožen, imamo z mečem veliko prednost. Vsaka obramba nasprotnika pomeni ureznino na njegovem telesu. Ni potrebno ubiti nasprotnika, lahko samo onesposobimo njegove roke. V primeru, da sta oba udeleženca oborožena, meč služi kot ščit. Meč ima obliko meterskega traku, ki dobro prekrije naše telo, s čimer ga ščiti pred urezninami. Prav tako lahko z mečem preusmerimo nasprotnikov meč, da nas ne prebode.

Zgodovinsko gledano nimamo ohranjenih mnogo mečev, ki so jih uporabljali pred našim štetjem. Indijskih in Egipčanskih skoraj, da ni videti po muzejih. Ti meči se nanašajo na starost 5.000 let. Bolj znana sta Grški in Rimljanski meč, ki sta bila oba kratka meča. Grški meč je imel samo eno ostro stanico in je bil bolj podoben mačeti. Rimljanski pa je imel ostri obe stranici in je bil podobni daljšemu bodalu. Indijski, Egipčanski in Grški meči so bili enostransko naostreni. Kitajski in Rimski imperij pa sta začetnika mečev za ostrino obeh stranic.

Kitajski meči so bili prvi na ozemlju Azije, če izvzamemo Indiske meče. Iz Kitajske se je umetnost izdelovanja mečev prenašala v druge azijake dežele, med katerimi je tudi Japonska. Običajno so imeli oba roba naostrena in so bili znani pod imenom Jian. Najbolj znan je meč Goujian, ki velja za najstarejši ohranjen Kitajski meč. Star je 2.500 let in je bil najden v grobnici. Bil je poleg okostja vladarja v hermetično zaprti škatlji. Narejen je iz zlitine brona, s čimer je pogojena njegova kratka dolžina 557 mm. Izkopani meč, ni imel kančka korozije, njegova ostrina pa je bila kot britev.

Slika: Meč Goujiana

Moderni Kitajski meči (2.000 let nazaj) so izdelani iz jekla, ki je omogočil daljšo dolžino rezila. Boljši meči so bili narejeni iz dveh vrst jekla, prav tako pa je bil jekleni materiali kovani v večih plasteh. Borbeni meč se je imenoval Han Jian in je bil težji od modernih Thai Chi Jian mečev. Klasična dolžina rezila je 80 cm in teža 1,5 kg. Morda najbolj pozna na Kitajska meča sta Jian in Dao. Jian je veljal za gosposki meč in je bil raven z dvema ostrima robovoma. Dao je veljal za meč generalov oz. vojaški meč in imel en zakrivljen oster rob.

Slika: Thai Chi Jian

Japonski meči so morda najbolj poznani meči vseh časov. Poznani so predvsem po mojstrski tehnologiji kovanja, kjer se kombinira več materialov različnih trdot. Tehnologija izvira iz Kitajske, Japonski kovači pa so jo izpopolnili leta 700. Najbolj poznana je katana, obstaja pa še več oblik mečev z različnimi imeni. Katano so uporabljali fevdalci (samurai), njena izdelava pa je bila zahtevna in draga. Uporabljala se je za bojevanje na prostem in je bila namenjena izključno sekanju. Katano karakterizira ukrivljeno rezilo in dolg ročaj za dve roki. Dimenzija 73 cm in masa 1.1 – 1.3 kg. Profesionalni morilci (ninja) so uporabljali kratke ravne meče (ninjato). Uporabljali so se za borbo v prostorih in so bili zato krajši od katan. Dolžina 48 cm in masa 0.42 kg

Slika: Masamune katana

Srednjeveški meči so bili veliki in težki, ampak niso presegali mase 3.6 kg in dolžine 1.8 m (dvoroki nemški meč). Najbolj poznani veliki dvoroki meč, sorazmerno lahki meč, jebil angleški meč Claymore. Uporabljal se je na Škotskem v 14 stoletju. Imel je dolžino 1400 mm in maso 2.8 kg. Povprečni enoroki srednjeveški meči so imeli dolžino 1 m in maso 1.2 – 1.5 kg. Najbolj poznan je meč viteškega reda Templarjev iz 11 stoletja.

Slika: Meč Templarjev

Material meča je poglavitnega pomena pri izdelavi meča. Material ne sme biti pretrd niti premehak, material mora biti ravno prav elastičen. Skrivnost dobrega meča je v pravem razmerju med mehkobo in trdoto. Mehek material pri uporabi meča ne bo zadržal oblike, ker je preveč elastičen. Prav tako mehek material ne prepreči poškodb na rezilu. Trd material nima elastičnosti in hitro poči. Dober primer je pila ampak je tako trda, da včasih poči ob padcu na tla. Pretrd material tudi nima dobrih upogibnih lastnosti.

Pred 3.000 leti so bili vsi meči bronasti, zlitina bakra in kositra. Baker je premehek, da bi se uporabljal sam, kakor tudi železo, ki se je pojavilo kasneje. Bronasti meči so bili karajši (600 mm), ker je bil material premalo trd. Šele z odkritjem jekla, zlitina železa in ogljika, se je dolžina lahko primerno povečala (1000 mm). Pred 5.000 leti se je začela kali-yuga oz. železna doba. Z napredovanjem železne dobe, so se izgubljale tehnologije kovanja bronastih mečev, razvijati pa so se začele tehnologije kovanja jekla. Obstajajo štiri dobe: zlata (satya-yuga), srebrna (dvapara-yuga), bakrena (treta-yuga) in železna (kali-yuga). Kakor se žlahtnost kovin zmanjšuje preko različnih dob, tako se tudi religija izgublja. Večji procent modernih ljudi ni kaj preveč religioznih, zlato pa je ravno tako redka kovina. Skratka bolj so ljudje pobožni, več dragih kovin proizvede zemlja in več dragih kamnov dajo reke. Železni meči so se pojavili proti koncu bakrene dobe, jekleni meči pa med 5 in 8 stoletjem našega štetja.

Metalrulško gledano dobimo jeklo z ogličenjem železa. Jeklo je torej zlitina železa in ogljika. Jekla ne smemo preveč segrevati, saj se nad 760˚C začne izločati ogljik. Procent ogljika v jeklu je maksimalno 2.06%, saj se pri tej vsebnosti struktura spremeni v sivo litino. Siva litina ima velike kristale in je zaradi tega bolj porozna in krhka. Najboljši procent ogljika v jeklu je 0.8% in doprinese najbolši strukturi, poznani pod imenom evtentik (Fe₃C diagtam). Najboljše jeklo za izdelavo mečev je orodno oz. vzmetno jeklo, ki v svoji oznaki kaže na vsebnost ogljika (AISI 1031, AISI 1045, AISI 1060 in AISI 1095).

Meč se vedno kuje, s čimer izločimo nečistoče in morebitne mehurčke zraka. Mehurči zraka so mesto, kjer zaradi neenakomerne strukture in že tako majhnega prereza meč poči. Kovanje zgosti silnice materiala in jih ne prekine, kakor se to zgodi v procesu rezanja. Groba oblika rezila se nato zakali v vodi, kar še dodatno utrdi material. Starodavni kovaški mojstri so segreli rezilo meča na barvo zahajajočega Sonca, kar je preprečilo prevelike napetosti v materialu. Rezilo so nato normalizirali na temparaturi 500˚C štiri do šest ur. Rezilo so naostrili na vodnem brusnem kamnu, s čemer so preprečili spreminjanje trdnosti zakaljenega robu rezila. Sledilo je še poliranje.

Enostavni in cenejši meči so bili skovani iz ogljikovega jekla AISI 1095, zakaljeni in normalizirani. Dražji meči so bili skovani iz več različnih materialov, vsaj iz dveh vrst jekla. Običajno je bila notranjost meča iz mehkejšega jekla (AISI 1031), ovita v plašč trdega jekla (AISI 1060).

Najdražji meči so bili narejeni iz štiri vrst jekla in so si jih lahko privoščili najbolj aristokratski samuraji. Jeklo so med procesom kovanja prepogibali in nato zopet kovali, tako da so dobili večplastno strukturo (max. 64.000 plasti) brez nečistoč, imenovano tudi damaskus jeklo. Mojstrovina Japonskih kovačev je izgledala takole:

Zgornja stranica meča osemkrat kovana (pol-mehko jeklo AISI 1045)
Sredica meča osemkrat kovana (mehko jeklo AISI 1031)
Stranici meča desetkrat kovani (pol-trdo jeklo AISI 1060)
Rezilo meča šestnajskrat kovano (trdo jeklo AISI 1095)

Slika: materiali rezila

Damaskus jeklo je najbolj cenjen material za izdelavo mečev. Karakterizira ga več plastna struktura, ki se odraža po značilnem vzorcu. Govorice pravijo, da pravega damaskus jekla še dandanes ne znajo skovati. Meči iz njega so bili znani kot »damaščanke« Prvo damaskus jeklo so uvozili iz Indije, kjer so ga imenovali wootz. Sirijci so potemtakem prevzeli tehnologijo od Indijcev in jo poimenovali po glavnem mestu Damask. Izvorna tehnologija izdelava damaskus mečev se je izgubila v 17 stoletju.

Slika: rezilo iz pravega damaskus jekla

Dolžina in teža meča je plod mnogih špekulacij na internetu. Standardna dolžina meča je 1000 mm skupaj z ročajem meča. Teža meča pa ne presega 1.5 kg. Govorimo o meču s katerim rokujemo z eno roko. Dolžina in teža meča s katerim rokujemo z dvema rokama se logično povečata, ampak ne tako drastično, kot je na nekaterih mestih opisano.

Rezilo meča ima naslednje standardne karakteristike: dolžina 700-800 mm, debelina 4 mm in širina 40 mm. Dober meč je bil debelejši in širši pri ščitniku ter tanjši in ožji pri konnici meča.

Rezilo meča ni bilo enakomirno naostreno po celotni dolžini robu. Konica je najostrejša, saj je namenjena za rezanje in prebadanje. Sredinski del je srednje naostren in služi sekanju. Spodnji del je bil dokaj top in je služil kot mesto blokade nasprotnikovega meča. Ostrino rezila preizkušajo na steblu bambusa, saj je njegova struktura zelo podobna človeški strukturi kosti.

Sledijo karakteristike Kitajskega meča (jian). Dolžina rezila ustreza 760 mm. Debelina rezila pri ročaju ustreza 7 mm in debelina konice 3 mm. Širina rezila pri ročaju ustreza 36 mm in širina konice 20 mm. Mesto uravnovešenosti je 12 cm (merjeno od ščitnika). Masa celotnega meča je 900 g.

Boljši in dražji meči so imeli osemploskovni prerez rezila, imenovan oktagonalni prerez. Sredina meča je bila poglobljena po celotni dolžini rezila in je služila za odtekanje krvi, pri prebadanju nasprotnika. Boljši in dražji meči so imeli na rezilu ugraviran vzorec.

Slika: standardni prerezi rezila

Ščitnik meča prepreči gibanje nasprotnikovega rezila vzdolž našega, tako da ne poškoduje našega zapestja. Ni potrebno ubiti nasprotnika, lahko ga samo onesposobimo za nadaljno borbo.

Mogoče še bolj pomembna naloga ščitnika je ojačanje predela, kjer rezilo prehaja v ročaj meča. Srednjeveški kovači so z dletom na razbeljenem ščitniku naredili odprtino velikosti prereza meča, ki se je pri ohlajanju skrčila in stisnila kritičen predel. V poznem srednjem veku so bili popularni meči s ščitnikom oblikovanim v kletko, ki je ščitila celotno zapestje pred urezninami. Japonski meči imajo razstavljivi ščitnik, saj se širina rezila ne zoža drastično v predelu ročaja. Kitajski meči so bili včasih narejeni v celoti iz ene kovine (rezilo, ščitnik in obtežen ročaj) in so bili znani pod imenom Qi Jian.

Slika: ščitnik Kitajskega meča

Ročaj meča je dolg med 100 in 200 mm. Narejen je iz dveh polovic trdega lesa, ki se nalepita na jezik meča. Ročaj meča je dostikrat ovit v usnje za boljši oprijem. Jezik meča mora biti dolg za celotno dolžino ročaja in širok za tretjino meča. Prehod iz celotne širine rezila v jezik meča mora biti kovan, tako da je zaokrožen, kot lahko vidimo na zgornji sliki. S tem postopkom trdnostno ojačamo, ta kritičen del meča. Ročaj meča se nahaja med ročajem in obtežitvenim delom, ki preprečujeta zdrs meča iz naših rok med mečevanjem.

Slika: jezik in neobdelan ročaj meča

Obtežitev meča ima pomebbno vlogo pri rokovanju z mečem, saj je moment rezila meča pri neobteženemu meču pretežak za naše zapestje. Točka ravnovesja meča je 7-15 cm, merjeno od sčitnika meča. Meč obtežimo z glavačem, ki je pritrjen na koncu ročaja meča. Glavač ima dve dodatni funkciji. Preprečuje zdrs roke iz ročaja meča pri rokovanju z mečem in fiksira leseni ročaj meča. Moderni meči imajo pritrjen glavač na konec jezika meča s pomočjo vijačne zveze.

Slika: pritrditev glavača

5. GADHA (Topuz)

Gada je prepoznavno orožje Bhime najmočnejšega izmed petih Pandav. Imenovan je Vrigodharam in je bil velik 1,8 m. Bhima in Dhuryodana sta bila največja tekmeca, oba sta se učila bojevanja z topuzom pri Gospodu Balarami. Rečeno je bilo da sta bila izenačena borca, Bhima je bil močnejši, Dhuryodana pa je bil boljši v tehniki bojevanja. Topuz Gospoda Balarama ima Sunandana, topuz Gospoda Krisne pa Kaumodaki. Najbolj spektakularna boja s topuzom sta med Bhimo in Dhuryodano na koncu vojne na Kurukšetri, ter borba med Bhimo in Jarasando.

Mogoče še bolj znan bojevnik s topuzem je Hanuman, zvesti služabnik Gospoda Ramacandre, ki je našel Sito na Sri Lanki. Haniman in Bhima sta ekspanziji polboga vetra Vayu-a. Poznan po bojevanju z topuzom pa je tudi polbog smrti Yamaraja.

V današnjem času še vedno najdemo bojevanje s topuzom. Predvsem so popularne teže 8 kg in 16 kg. Obstajajo pa tudi 25 kg, 50 kg in 100 kg.

6. NOŽ (Čurika)

Nož se je predvsem uporabljal za samoobrambo v primeru neposrednega napada. Indijski noži so bili predvsem ukrivljeni, vendar je danes najbolj poznan kathar, kot nož za kalaripayatu. Kathar ima značilno široko obliko trikotnika. vodoravno držalo in zaščito na obeh straneh.

7. ROKOBORBA (Bahuyuddha)

Borilne veščine so se iz Indije prenesle na sosednje dežele in uveljavile pod različnimi imeni.

Japonci so znani po veščini ju-jitshu, ki ima zelo podobno ime kot njegov indijski predhodnik. Borba na tleh se je razvila v Judo, katerega bolj znana različica prihaja iz brazilije pod imenom brazilski ju-jitsu. Stoječa borba se je razvila v Karate.

Kitajci so na podlagi učenja indijskega meniha Bodi Dharme razvili poznani Kung-fu.

Tajci so zelo znani po veščini Muay-thai, ki se nanaša na štiri točke udarcev: golenice, kolena, pesti in komolci.

Morda najbolj efikastna in podobna sistema starodavnim veščinam sta: Brazilski ju-jitsu in Muai-thai

Post Views: 5.254