Mahabharata je najdaljši poznan ep in ga sestavlja 120.000 verzov napisanih v sanskrtu. Napisal ga je Vyasadeva, ki velja za literarno inkarnacijo Višnuja. Z drugimi besedami gre za šaktyaveša-avataro, ki se nanaša na osebo opolnomočeno s strani stvarnika samega (Višnu). Vyasadeva je poznan tudi po tem da je eno vedo razdeli na štiri vede za lažjo razumevanje. Pred pričetkom Kali-yuge cca. 5.000 let nazaj so si vedske mantre zapomnili s poslušanjem od duhovnega učitelja (guru). Z razvojem Kali-yuge naš spomin peša tako da je bilo potrebno štiri vede zapisti. Vyasadeva je napisal Mahabarato, da bi vede razumeli navadni ljudje. Gre torej za najstarejše zapiske, ki opisujejo začetke nam znane Indije, ki je bila prej poznan pod imenom Bharata-varša. Mahabharata pomeni velika Indija.
Mahabharata opisuje zgodbo petih bratov poznanih pod imenom Pandave. Pandave je vodil sam stvarnik v podobi Krišne. Krišna je hotel postaviti na prestol svetega kralja (rajariši), ki ni samo v popolnosti sledil religije (dharme) ampak je bil hktari čisti bhakta (oboževalec Višnija ali vaišnava). Najstarejši brat je bil Yudištira, ki je bil sin polboga religije (Dharmaraj oz. Yamaraj). Glavni del Mahabharate je Bagavad-gita, ki je postala zakonik prihajajoči Kali-yugi. Bhagavad-gito je Krišna kot duhovni učitel izgovoril svojemu učencu Arjuni, ki je bil ravno tako eden od bratov Pandav. Arjuna je bil najbolj slaven junak tistega časa in so ga vsi posnemali. Zakaj potemtakem ne bi posnemali najbolj religijozne osebe? Bhagavad-gita nam ne da samo posvetne religije (dharme), ampak tudi transcedentalno religijo (sanatana-dharma) oz. dolžnost človeškega bitja kot duše.
Slika: Arjuna in Krišna na bojnem polju Kurukšetre
Ekalavya je bil pripadnik plemenskega ljudstva Nišada. Nišada je bil ustvarjen iz telesa kralja Vene, kjer je boljši sel predstavljal kralja Prithuja in slabši del Nišado. Dhanurvedo so brahmane poučevali samo Kšatrijam in nikoli nižjim staležem (varna) kot vayšje (trgovci). Nišada velja za izven kastno osebo, torej nižjo od šudre. Ekalavya je sam treniral lokostrelstvo (dhanurvedo) in naskrivaj oboževal kip Dronačarje, učitelja borilnih veščin Pandav. Arjuna je mislil da je najboljši lokostrelec na svetu, vendar ni bil v to več prepričan ko je videl mojsterstvo Ekalavye. Kealavya je namreč utišal lajajočega osa tako, da je v njegov gobec nastreljal ducet puščic in ga utišal, ne da bi ga pri tem poškodoval. Arjuna je vprašal Dronačarjo: Ali mi nisi dal blagoslov da bom najboljši lokostrelec na svetu? Da bi držal obljubo je Dronačarja ukazal Ekalavyi, naj si odreže palec, kot plačilo za pridobljeno lokostrelsko znanje (guru dakšina).