Hitro streljanje (https://youtu.be/OyvOMOl1iYs)
Najbrž se sprašujete zakaj bi se morali naučiti hitrega streljanja. Odgovor se skriva več stoletij nazaj, ko so se na bojnem polju uporabljali loki. Eden od razlogov je bil, da se je nasprotnik na večji razdalji lahko izognil izstreljeni puščici. V primeru, da je bil napadalec sposoben izstreliti tri puščice v sekundi in pol, je nasprotnik imel manj možnosti, da se izogne vsem trem. Običajno puščic niso jemali posamezno iz tulca, ampak so vsaj tri držali v desni roki. Noki, so bili široki v obliki črke V, kar je omogočalo hitro nameščanje puščice na tetivo. Zaradi večje efektivnosti so puščice streljali z desne strani, z mongolskim ali slovanskim načinom napenjanja tetive.
Hunski način
Madžari so potomci Hunov in njihova metoda držanja puščic je bila zelo enostavna. Običajno so držali vsaj tri puščice z levo roko vzporedno z držajem loka, tako da je bil nok obrnjen navzgor. Puščice so posamično nameščali na tetivo, tako, da so jih obrnili za devetdeset stopinj. S takšno metodo, je možno držati tudi do osem puščic hkrati. Obstaja tudi druga izpeljanka, kjer so noki puščic obrnjeni navzdol.
Sarcenski način
Saracenski bojevniki so jemali več puščic iz tulca, tako da so jih držali v zaprti dlani. Puščice so streljali na mongolski način s palcem. Palec je napenjal tetivo, pokrčen kazalec pa je pritiskal puščico k loku, kar je omogočalo streljanje pod poljubnim kotom loka.
Orlovi kremplji I
Metoda je podobna prejšnji, le da je tu lokostrelec držal tri puščice na predelu noka med zgornjima členkoma prstov desne roke.
Orlovi kremplji II
Pri tej metodi lokostrelec drži puščice na predelu nokov med prsti leve roke. Najbolj prikladna tehnika streljanja je slovanski način, kjer nameščamo puščico na tetivo s pomočjo sredinca, prstanca in kazalca. Sredinec in prstanec nato napenjata tetivo. Kazalec je iztegnjen in pritiska puščico ob lok, palec in mezinec nimata posebne funkcije.
Orlovi kremplji III
Pri tej metodi lokostrelec drži tri puščice v desni roki, med zgornjima členkoma na predelu konice. Zopet se uporablja mongolski način streljanja s palcem.
Na kratko smo opisali glavne metode, definitivno pa obstajajo še druge izpeljanke.
Koraki za dobro streljanje (https://youtu.be/lSqmZQpBP5E)
Pri streljanju z lokom moramo upoštevati mnogo dejavnikov, da bo naše streljanje uspešno. Pomembni so naslednji koraki in sicer pozicija nog, držanje loka, nameščanje puščice, držanje tetive, napenjanje tetive, merjenje, sproščanje tetive in khatra.
Dhanurveda opisuje osem pozicij stanja, ki so odvisne od razdalje in zahtevnosti ciljnega objekta. Prvih pet pozicij se izvaja v stoje, ostale v čepe, pokleknjeno in sedenju. Prva pozicija se uporablja za streljanje oddaljenih ciljev, kjer sta nogi približno en meter narazen. Tretja pozicija se uporablja za streljanje kompleksnih objektov. Šesta pozicija je primerna za streljanje močnih objektov. Zadnja pozicija je primerna samo za prakticiranje streljanja na tarčo.
Tradicionalni loki niso imeli poličke za streljanje puščice, zato se je streljalo preko palca leve roke. Držaj loka je moral imeti primeren obseg, tako da se pri držanju loka konice prstov niso dotikale dlani. Zapestje ni bilo popolnoma v liniji z roko, ampak malo zasukano v desno, tako da tetiva lokostrelca ni udarjala po podlahti. Spodnji trije prsti so tesno oprijemali lok, palec pa je počival na malce sproščenem kazalcu.
Tulec za puščice je bil običajno situiran na desnem boku. Puščico se je iz njega izvleklo na delu pri konici s kombinacijo palca, kazalca in sredinca. Puščico se je najprej namestilo med kazalec in palec desne roke, spodnji trije prsti so držali lok. Leva roka je nato potovala vzdolž puščice proti noku in v zelo hitrem ritmu pritrdila puščico na tetivo, hkrati je palec že objemal tetivo. Nok puščice je moral biti rahlo višje od vodoravnega položaja, s čemer je lokostrelec zagotovil, da peresa ne bojo poškodovala njegovega palca, pri izstrelitvi puščice.
Dhanurveda opisuje pet načinov držanja tetive, ki jih je lokostrelec izbral skladno z ciljnim objektom. Prvi se imenuje po zastavi in se je uporabljal za vse vrste puščic. Tetivo sta napenjala prstanec ter sredinec, kazalec je puščico pritiskal ob lok, palec pa se je včasih tudi dotikal puščice. Imenuje se tudi slovanski poteg. Drugi se imenuje po streli in se je uporabljal pri težkih puščicah, prepoznaven pa je bil po tem, da sta kazalec in sredinec počivala na nohtu palca. Tretji se imenuje levje uho in je služil za streljanje težkih objektov. Četrti se imenuje po ribi in se je uporabljal za streljanje na tarčo, prepoznaven pa je bil po tem, da je zgornja blazinica kazalca počivala na nohtu palca. Zadnji se imenuje krokarjev kljun in se je uporabljal za streljanje finih objektov.
Dhanurveda opisuje pet načinov napenjanje tetiva, ki jih je lokostrelec izbral skladno s pozicijo ciljnega objekta. Prvi se imenuje po lasišču, saj tetivo napnemo da zalisic in se uporablja za trening streljanja na tarčo. Drugi se imenuje po ušesu in se uporablja v primeru, ko želimo povečati prebojno moč puščice. Tretji se je uporabljal za streljanje nižjih objektov in četrti za visoko ležeče objekte. Zadnji se je uporabljal za zelo oddaljene objekte.
Instinktivno lokostrelstvo se v bistvu ne poslužuje metod merjenja, saj je le to možno le pri prvih dveh načinih napenjanja. Ena od metod zagovarja teorijo, da v primeru ko leva pest prekrije tarčo, bo izstreljena puščico le to sigurno zadela. Metoda na sliki zagovarja spremljanje linije med očesom, puščico in tarčo. Konica puščice in tarča se na začetku potega nahajata na levi strani loka. V trenutku, ko sta konica in tarča vidni na desni strani lahko sprožimo puščico. Pravilno dihanje oz. zadrževanje diha je zelo pomembno pri napenjanju in merjenju.
Med napenjanjem vdihujemo, v trenutku poravnanosti konice z robom loka zadržujemo dih in pri proženju izdihnemo. V primeru, da streljamo z palcem morata pri sprožitvi puščice palec in kazalec tvoriti polmesec, kot ga prikazujeta zadnja dva diapozitiva.
Med proženjem in izdihom moramo narediti rotacijo loka v smeri izstreljene puščice imenovano khatrah. S tem dejanjem preprečimo pot puščice preko oboka loka in s tem povečamo natančnost streljanja.
Vseh osem zgoraj naštetih korakov mora lokostrelec narediti v manj kot eni sekundi, da velja za eksperta v hitrem streljanju. Ekspert pa lahko postanemo samo z vztrajnim treningom. Dhanurveda pravi da je vrhunski lokostrelec moral izstreliti 400 puščic med vzhodom in zahodom, ter je bil sposoben zadeti tarčo v zgornji tretjini iz razdalje 120 m.
Lok (https://youtu.be/gJQG9WpYoVo)
Vedska vojaška znanost imenovana dhanurveda temelji na lokostrelstvu, saj se beseda dhanur nanaša na lok. V vedskih spisih je opisano, da je dobra obramba velikega mesta temeljila na samo enem mogočnem lokostrelcu. Danes so velike države ponosne na svojo vojaško moč, ki temelji na sodobni tehnologiji. Zavedati se moramo, da je vse na kar smo ponosni danes obstajalo že tisočletja nazaj, vendar v drugačni obliki. Govorili smo že o astralnih orožjih, in sicer bolj specifično o brahmastri, ki predstavlja neko vrsto atomskega orožja, ki nima stranskega učinka v obliki radioaktivnega sevanja. Ponosni smo tudi na tehnologijo avtomatskih jurišnih pušk, vedeti pa moramo, da je bil vsak povprečen lokostrelec v vedskih časih sposoben izstreliti eno puščico v sekundi. V Mahabharati je opisano, da je lahko veliki lokostrelec Arjuna izstrelil šestdeset puščic naenkrat. Njegov lok je bil vsaj desetkrat močnejši od modernih lokov, vsaj 600 lb, s katerim je lahko brez problema zadel premikajočo tarčo na razdalji 120 m. Tehnologija izdelava loka, pa je bilo mnogo bolj dovršena od srednjeveškega angleškega loka, saj je lok sestavljalo več materialov hkrati.
Moderni loki imajo dokaj majhno moč napenjanja, tudi v primerjavi z srednjeveškim dolgim lokom. Danes velja 60 lb lok za močnega. Iz zgodovinskih zapisov lahko preberemo, da so angleški lokostrelci uporabljali 160 lb loke. Za boljšo primerjavo naj povem, da je to enako, kot da bi z eno roko dvignili osemdeset kilogramski cettelbell. Angleški lok je bil dokaj primitiven v primerjavi z vedskimi loki, saj je bil narejen samo iz enega materiala. Iz Bhagavata Purane lahko izvemo, da je kralj Prithu uporabljal lok iz rogov. V bistvu je bil lok narejen iz kombinacije treh materialov s tehnologijo ukrivljenega loka. Imenuje se tudi kompozitni lok. Tehnologija ima to prednost, da je lok postal krajši od angleškega, kar je bistveno pripomoglo, pri streljanju iz konjskega sedla. Lok je tako ostal krajši in enako močen, hkrati pa bil hitrejši. Naj za primerjavo povem, da je dimenzija angleškega dolgega loka znašala vsaj 1.8 metra napram mongolskemu loku s svojimi 140 centimetri. Takšna tehnologija je ostala prisotna pri mongolskih lokih. Mongolski ukrivljeni lok ima tako drugačno obliko brez tetive, kakor potem, ko kraka povežemo s tetivo.
Mongolski lok ima posebno strukturo njegove sestave, ki se je danes spremenila iz tradicionalne v moderno kompozitno. Tradicionalno je bil sestavljen iz treh plasti oziroma materialov. Zunanji sloj so predstavljale kite jelena, sredenjski sloj je predstavljal javorjev les in notranji del rogovje bivola. Vse skupaj je bilo zlepljeno skupaj z ribjim lepilom in ovito v brezovo lubje. Njegova edina pomanjkljivost je bila, da ga nisi smel uporabljati v močnem in dolgem deževju. Vsak mongolski vojščak je uporabljal dva različno močna loka, in sicer 60 lb in 120 lb.
Na sliki je prikazana moderna replika mongolskega loka, ki ga uporabljam jaz. Gre za lok, ki ga sestavlja jesenov les in steklena vlakna. Proizveden je na Madžarskem, in sicer v tovarni, ki jo je ustanovil znameniti lokostrelec Lajos Kassai. Dolžina tetive znaša 137 cm, poteg 31 inch in ima moč 60 funtov.
Nok puščice (https://youtu.be/T0x_n6CxtdQ)
V modernem lokostrelstvu se uporabljajo plastični noki, ki se nalepijo na ošiljen zadnji del puščice. Tradicionalno so zadnji del puščice zarezali z žago, kamor se je zasidrala tetiva, pred izstrelitvijo puščice iz loka. Običajno je bilo potrebno ojačati območje noka z vrvico ali jelenjo kito, da se puščica ni razcepila pri sami izstrelitvi. Širina noka je znašala eno tretjino obsega tetive, njena globina pa dvakratni premer le te. Globlji nok je doprinesel natančnosti streljanja in krajši večji hitrosti puščice.
Evropski stil izdelave noka je bil najbolj enostaven, saj so izdelali samo zarezo, ki je ustrezala debelini tetive in nato predel ojačati s tanko vrvico. Pri puščicah narejenih iz trdega lesa včasih niso niti uporabljali vrvice za ojačitev noka, kot prikazuje leva slika spodaj.
Mongolci so vrh puščice ojačali s tanko ploščico narejeno iz roga živali. Takšna ploščica je bila vsaj dva in pol krat daljša od premera puščice in debela en milimeter. Najprej je bilo potrebno z žago zarezati navzdol po zadnjem delu puščice. Zarezo so nato namazali z ribjim lepilom in vstavili vanjo ploščico. Nato so morali počakati, da se lepilo posuši, preden so odrezali odvečne dele ploščice. Sledil je podoben postopek, kot pri izdelavi evropskega noka, kjer se je zarezalo pravokotno na smer vstavljene ploščice. Celoten zadnji del se je nato ojačal z jelenjo kito premazano z ribjim lepilom.
Turške puščice iz obdobja carja Ottomana so bile znane po različnem preseku vzdolž same puščice, kar je pripomoglo k natančnosti streljanja. Puščica je izgledala, kakor bi spojili dva prisekana stožca, kjer je bila puščica najtanjša pri konici in noku. Imeli so posebno tehniko izdelave noka. Najprej so zadnji del puščice iz obeh strani sploščili, s čemer so dobili večjo površino, na katero so nato nalepili dva kraka noka. Kraka sta predstavljali dve ploščici iz trdega lesa, ki so ju nato obdelali v nok. Nok je imel isti premer kot sredina puščice in lepo narejen prehod iz tankega k debelejšemu delu.
Kitajske puščice so bile običajno narejene iz bambusa, kjer se je uporabljal insertni nok iz trdega lesa. Glej sliko desno spodaj. Prehod iz puščice na nok so običajno ojačali, tako da so okoli oboda nalepili tanki sloj lubja. Podobno tehniko se dandanes uporablja pri karbonskih puščicah, kjer se konica in nok vstavita v karbonsko cevko.
Mnogo nokov iz predela Azije je imelo obliko črke M ali V, kar je doprineslo hitrejšemu streljanju več puščic zaporedoma. Namen takšne oblike noka je bil, da se pri streljanju ni bilo treba koncentrirati na ozko zarezo za tetivo, saj je bil dostop do le te možen po celotni širini puščice. Nekateri noki pa so bili celo širši kot premer puščice.
Peresa puščice (https://youtu.be/5JoLaMfaP84)
Danes uporabljajo moderne materiale, ki se ekonomično splačajo. V slabšem primeru se uporabljajo plastični materiali ali guma. V boljših primerih se uporabljajo naravna peresa purana. Sama dolžina plastičnih peres je tudi do trikrat krajša od tradicionalnih, kakor je tudi njihova višina nižja. Takšna peresa so z umetnimi lepili prilepljena na karbonske cevke zelo blizu noka same puščice. Moderni način pritrditve peres predstavlja slika pod številko ena, kjer je pomembno, da izstreljena puščica potuje preko poličke loka tam, kjer je kot med dvema peresoma 120°. Običajno so plastični noki označeni, tako da strelec ve, kako se izogniti pravokotnega peresa, ki bo pri izstrelitvi puščice vplival na njen pravilen let. Sedaj si bomo pogledali tradicionalne azijske načine pritrditve peres.
V Dhanurvedi 2.6 je opisano da je superiorni strelec zadel tarčo oddaljeno 120 m, povprečen oddaljeno 80 m in inferiorni strelec tarčo oddaljeno 40 m. Včasih so bili loki namenjeni za bojevanje s čimer je bila njihova velika moč potega povezana za veliko močjo prebijanja objektov na veliki razdalji. Moderni loki se uporabljajo za streljanje v tarčo, kjer se uporablja šibke loke in lahke puščice za streljanje na maksimalno razdaljo tridesetih metrov. Tradicionalne vojne puščice so bile tudi do trikrat težje od moderni, saj so bile debelejše, da so lahko prenesle streljanje z močnim lokom. Njihovi teži je doprinesla vojna konica in njihovi natančnosti daljša peresa. Običajno so uporabljali peresa dolga 12 cm z višino 12 mm. Kitajski loki so bili znani po nenormalno dolgih peresih, ki močno vplivajo na domet puščice, če so bile izstreljene iz šibkega loka. Nič neobičajnega ni bilo, da so bili kitajski manchu loki običajno močni med 120-170 funti.
Konica puščice (https://youtu.be/Bot_uw4atDg)
V Mahabarati, najdaljšem zgodovinskem epu, naletimo na opis različnih vrst konic puščic, ki so jih uporabljali na bojišču. Vsaka oblika konice je imela svoj funkcionalni namen. Nekatere so uporabljali za natančno streljanje, druge so uporabljali za uničevanje lesenih delov kočije, nekatere so povzročale hude telesne poškodbe, spet druge so imele specifične oblike za razpolavljanje loka, uničevanje puščic, rezanje tetive in obglavljanje. V Dhanurvedi (1.64-65) je omenjeno deset vrst takšnih konic. Seznam najdete v opisu spodaj. Opisali bomo dve poglavitni kategoriji in sicer vojaške konice in konice za lov.
Danurveda omenja zgolj vojaške puščice, ki imajo svojo specifično funkcijo. Konica pod številko ena ima obliko štiri krake piramide in se je v srednjeveških časih imenovala bodkin. Uporabljala se je za prebijanje pločevinastega oklepa. Njena cilindrična različica se je uporabljala za natančno streljanje ali streljanje v tarčo. Iglasta oblika pod številko dve se je uporabljanja za penetracijo jeklenega jopiča sestavljenega iz majhnih obročkov. Oblika lista, pod zaporedno številko tri se je uporabljala za prebadanje srca. Zadnja četrta oblika se je uporabljala za globoko penetracijo vitalnih telesnih organov. Oblika pod zaporedno številko sedem se je uporabljala za prestrezanje letečih puščic, uničevanje loka in rezanje tetiva. Večja oblika polmeseca se je uporabljala za obglavljanje nasprotnika.
Puščice z velikimi kraki so se večinoma uporabljale za lov na živali, ampak so se uporabljale tudi na bojišču. Obliki pod številkama pet in šest sta se uporabljali za povzročanje velike bolečine, ko je plen s tako puščico poizkušal zbežati. Zadnja sedma oblika se je uporabljala za lov na ptice.
Sama konica je morala biti izdelana iz trdega materiala, da je lahko prebila kovinski oklep bojevnika. Danurveda 1.71-72 omenja naslednjo tehniko ustvarjanja trdega sloja na železni konici puščice. Najprej so naredili pasto iz lubja svetega figovca, rastline costus, kamene soli in kravjega urina. Konico premazano s takšno pasto so nato segreli do temperature, ko je kovina prevzela temno modro barvo in jo nato zakalili v vodi. V zgodovinskem knjižnem delu imenovanem »Saracen Archery« so mojstri lokostrelstva zapisali, da je bilo razmerje med težo konice in puščico s konico ena proti sedem.
Zgodovinsko gledano sta obstajala dva načina, kako je bila konica pritrjena na leseno puščico. Zgornja leva slika prikazuje uporabo konic za puščice iz bambusa. Luknjo v bambusovi palici so najprej razširili z orodjem iste dimenzije, kot ga je predstavljal jezik konice. Konico so nato zalepili v razširjen del puščice, katerega so naknadno ojačali s tankim kovinskim obročkom ali povili z jelenjo kito in nato premazali z lepilom. Desna slika prikazuje drug način pritrditve. Puščica iz celega lesa se je na koncu ošilila in nato prilepila v žep konice. Žep je tako preprečeval, da puščica ni pokala na mestu stičišča s konico.
Dhanurveda 1.62-63 omenja, da so bile puščice razporejene v tri kategorije glede na težo konice. Puščica težja na strani konice je veljala za hitro, uravnotežena za natančno streljanje in puščica težja na zadnjem delu za prebijanje oddaljenih objektov. Lahko vidimo, da je bilo streljanje z lokom zelo znanstvena metoda.
Material puščic (https://youtu.be/f6CSf5MY9GQ)
V modernih časih prevladuje predvsem karbon, ki ima več prednosti, kakor slabosti. Prva se definitivno nanaša na veliko trdnost, ki lahko kljubuje sili pri stiku puščice s tarčo, hkrati pa je sama puščica dovolj upogljiva. Karbon, kakor tudi aluminij omogočata izdelavo votlih puščic, kar močno pripomore k upogibni trdnosti le te. Lahek material in sama cevkasta konstrukcija pa močno pripomoreta tudi k boljši krivulji leta same puščice, saj so moderni loki dokaj lahki s stališča napenjanja. Zelo težko lahko denimo naletiš na šestdeset funtni lok, katerega napenjanje je podobno dvigovanju trideset kilogramske uteži z eno roko. Slaba lastnost karbona je, da ga ne moreš sam izdelati doma, izdelava same cevkaste oblike pa ravno tako ni tako preprosta. Enostavni lok in puščice je lahko izdelal vsakdo, kdor je imel nekaj ročnih spretnosti in znanja o različnih vrstah lesa. Lahko trdimo, da so moderni materiali v porastu, napram zatonu raznolikosti lesa, ki so se včasih uporabljali. Tradicionalno skoraj nikoli niso uporabljali smreke za izdelavo puščic, kot je denimo moderno danes. Smrekove puščice se velikokrat hitro lomijo, še posebej pri uporabi močnih lokov. Temu se lahko izognemo, če uporabljamo smrekov les z gostimi letnicami ali gremo stopnjo višje tako, da izdelamo puščico iz cedre.
Večino izumov s katerimi se ljudje hvalijo, je v bilo bistvu ukradeno iz Božje kreacije. Tako je tudi s karbonskimi puščicami, ki so imitacija bambusa. Zavedati so moramo da so ljudje uporabljali les, ki je rasel na geografskem območju, kjer so živeli. Bambus velja za tropsko rastlino in ga najdemo predvsem v južnih predelih Azije. Najbolj poznani pokrajini sta definitivno Kitajska in Japonska. Bambus za izdelavo kvalitetnih puščic mora izpolnjevati naslednje tri pogoje in sicer mora biti bambus požagan ob primernem času, pravilno staran in ne sme imeti preveč deformiranih kolen. Bambusove puščice je potrebno poravnati nad plamenom sveče, ter jih nato sortirati glede na upogibni faktor in težo. Kvalitetna bambusova puščica je lahko minimalnega premera, ampak lahko prenese moč streljanja z močnim lokom. Na predelu konice so mnogokrat ojačane s kovinsko cevko ali ovite s kombinacijo živalske kite in lepila. Na področju noka so običajno ojačane s kito ali pa je izdelan poseben insertni nok iz trdega lesa. Podobni inserti spredaj in zadaj, se uporabljajo tudi pri karbonskih cevkah.
Podobno kot pri bambusu je tudi pri lesu, ki raste na drugih geografskih območjih pomembno, kdaj je bilo drevo posekano in da je bil les pravilno staran. Puščice, ki so ga uporabljale za streljanje z angleškim dolgim lokom so bile izdelane iz lesa dreves kot so denimo topol, jesen, leska in bukev. Premer puščic se je povečeval skladno z močjo loka. Nepisano pravilo pravi, da se za vsakih 30 funtov moči potega loka, premer puščice poveča za en milimeter. Lok moči potega 30 funtov uporablja 8 mm puščice, za 60 funtov moramo uporabiti 9 mm puščice in tako naprej. Najmočnejši srednjeveški loki so tako uporabljali puščice premera pol palca ali 13 mm.
Oblike puščic (https://youtu.be/fIKTv1G6rHc)
V modernih časih lokostrelstva lahko govorimo v samo eni obliki puščice in sicer puščici z enakim prerezom preko celotne dolžine puščice. Tradicionalno obstajajo vsaj tri oblike puščice, ki pa so tesno povezane s tehnikami streljanja. Zgodovinsko gledalo je lok veljal za orožje in ne samo za rekvizit za športno udejstvovanje. Lahko trdimo, da prvo kategorijo predstavljajo vojne oziroma lovske puščice. Takšne puščice so bile tudi trikrat težje od običajnih, njihov premer pa je bil tudi za 50% večji od običajne normalne puščice. Takšne karakteristike so zagotavljale varno streljanje z 100 funtnim lokom. Običajno se je s takšnim lokom streljalo z obzidja trdnjav, efektivni domet takšnega loka pa je bil vsaj 150 m. Običajno so bile takšne puščice debelejše pri konici, kar je zmanjšalo možnost lomljenja puščic. Vsakdo, kdor strelja lesene puščice z 60 funtnim lokom, je sigurno imel izkušnjo, da se je puščica zlomila v navadni tarči blizu konice puščice. Dhanurveda imenuje takšno puščico za moško, saj je bila zmožna prebiti tarčo na veliki razdalji. Na naši sliki je moška puščica narisana na dnu. Obstaja pa tudi ženska oblika puščice, ki je težja na nasprotnem delu od konice. Takšne puščice dosegajo večje hitrosti. Puščica, ki ima enak premer po celotni dolžini je inferiorna moški in ženski. Upodablja jih zgornja puščica na sliki. Uporablja se za trening streljanja v tarčo. Standardna dolžina puščice znaša 80 cm, njena debelina pa 8 mm v primeru lahkega 30 funtnega loka. Težji lok, kot je denimo 60 funtov uporablja 9 mm puščice. Težki lok, kot je denimo 90 funtov uporablja vsaj 10 mm debele puščice. V času vladavine turškega carja Ottomana so uporabljali puščice v obliki ječmenovega zrna. Takšne puščice so bile debelejše na sredini, ter tanjše na obeh koncih. Puščice so bile namenjene za strelja na velike razdalje in so bile zelo natančne. Zgodovinski zapisi pričajo, da je nečak cesarja trikrat zaporedoma zadel tarčo oddaljeno dobrih 600 m. Upodablja jih srednja puščica na sliki. Glede na moč loka so se uporabljale puščice, ki so imele težo med 10 in 40 g. Pri streljanju na velike razdalje so zaradi večjega dometa uporabljali krajše puščice, ki so bile zaradi krajše dolžine tudi lažje. Tradicionalni azijski loki imajo maksimalen poteg in seveda tudi moč na 31 incah ali 78 cm. Pri streljanju krajših puščic od 80 cm so zato uporabljali poseben nastavek imenovan sani, ki se je pritrdil na zapestje lokostrelca in je omogočil nemoteno potovanje puščic. Zgodovinsko dejstvo je, da so bili loki iz časa carja Ottomana močni med 40 in 120 funti.
Brahmastra (https://youtu.be/r3UYEyVjYGA)
Brahmana ali intelektualec (https://youtu.be/4WIT57NI4-o)
Brahmane veljajo za idejne vodje, saj vodijo družbo na podlagi vedskih spisov. Od štirih varn, ki jih vedska kultura primerja z deli telesa, predstavljajo glavo. Človek denimo lahko v vojni izgubi mnogokateri ud, ampak brez glave ne more več živeti. Prav tako tudi družba ne more pravilno živeti brez kvalificiranih brahman. Zelo so pri srcu Bogu, saj podajajo ljudem znanje o njihovi pravi duhovni naravi. Bog ali Višnu je dal ljudem svobodno voljo, zato ne zahteva od njih da se vrnejo nazaj k njemu. Prva ustvarjena živa so bili ravno brahmane, ki predstavljajo prvih deset sinov stvarnika univerzuma Brahme.
Brahmano moramo sprejet na podlagi njegovega dobrega karakterja in ne na podlagi zunanjih dejavnikov, kot so denimo oranžna obleka, brada, pametne besede ali brahmanska vrvica. Brahmana na sliki pripada vaišnavski ločini obstajajo pa tudi šaivaiti in šakte. Šaivaite prepoznamo po treh vodoravnih črtah na čeli in so oboževalci Šive. Šakte so običajno oboževalci polbogov in imajo na čelu rdečo piko. Sedaj bomo bolj podrobno govorili, kaj osebo kvalificira da postane brahmana. Samo rojstvo v bramanski družini še ne pomeni, da je oseba brahmana. Takšna miselnost je kreirala kastni sistem v Indiji. Sin sodnika, denimo ne postane avtomatsko sodnik s samim rojstvom, saj mora najprej končati šolanje in nato nekaj časa opravljati delo odvetnika. Oseba mora zgraditi zgleden karakter tekom mladosti s pravilnim treningom ključnih vrednot. V Bhagavad-giti je omenjeno devet kvalitet brahmane. Prvi dve kvaliteti sta najpomembnejši, saj se mirnost doseže s pravilno kontrolo uma, kar je tesno povezano z reguliranjem naših petih čutov. Ljudje na višji duhovni stopnji prostovoljno izvajajo strogosti kot so denimo zgodnje vstajanje, študij, izvajanje religioznih obredov ipd. Zelo pomembna je tudi čistoča, tako notranja v obliki naših misli, kakor zunanja, ki se odraža v pravilni telesni higieni. Brahmana mora biti potrpežljiv do vseh prijetnih in neprijetnih dogodkov, saj se zaveda da so le te posledica njegovih preteklih dejanj. Njegovo življenje mora biti preprosto iz vidika hrane, obleke, nastanitve itd. Zelo pomemben je tudi pravilen študij vedske literature s čimer si pridobi znanje, ki ga tekom svojega življenja preobrazi v modrost oziroma praktično aplikacijo. Biti mora tudi pošten, kar je odraz sledenja religioznih pravil in predpisov.
Napačno je tudi mišljenje da je oseba, ki nosi vrvico okoli vratu brahmana. Vrvica predstavlja drugo rojstvo osebe, kar v bistvu pomeni da oseba z religioznim obredom sprejme zavetje duhovnega učitelja. Le ta nato učenca strenira za vaišyo, kšatriyo ali brahmano, skladno učenčevo prirojeno naravo. Skratka, oseba z bramansko naravo preko iniciacije postane dvija ali dvakrat rojen, nato s študijem vedskih spisov postane vipra ali učen in šele, ko realizira svojo pravo duhovno naravo imenovano brahman, lahko postane pravi brahmana.
Sedaj smo govorili, kako prepoznati brahmano glede na karakter osebe, sedaj bo govora o brahmanskem načinu delovanja. Brahmana mora študirati vedske spise in poučevati ljudi o sporočilu le teh. Izvajati mora vedske rituale, kot so denimo izvajanje ognjenih žrtvovanj in oboževanje božanstev. Ne samo, da izvaja obrede, ampak mora poučevati druge, kako jih pravilno izvajati. Brahmana mora sprejemati miloščino in višek le te dati naprej kvalificiranim ljudem.
Miloščino ali donacijo lahko uvrstimo v štiri kategorije. Najvišjo kategorijo predstavlja miloščina, ki jo oseba dobi sama po sebi. Drugo kategorijo predstavlja prosjačenje na enem mestu. Tretjo kategorijo predstavlja pobiranje odpadne pšenice, ki jo potem oseba uporablja za hrano tekom celega leta. Zadnjo kategorijo predstavlja vsakodnevno pobiranje pšenice na tržnici, ki je padla na tla.
Skratka, vir zaslužka brahmane predstavljajo prostovoljne donacije za njegovo poučevanje, izvajanje vedskih ritualov ali prosjačenje. Brahmana mora vedno delovati neodvisno, brez pričakovanja rednega plačila in nikoli ne bi smel sprejeti poklica delavca ali šudre. Najnižji poklic, ki ga brahmana lahko sprejme je kmetovanje. Kralj v vedskih časih ni nikoli pobiral davkov od brahman, ampak jim je celo brez pričakovanja vračila izročil kos obdelovalne zemlje, majhno hiško in eno kravo.
Glavni namen brahman je pri običajnih ljudeh vzpodbuditi duhovno oziroma religiozno delovanje. Zavedati se moramo, da sama beseda intelektualec v modernih časih, pravzaprav nima nobene veze z brahmano. Mnogi inteligentni indici denimo postanejo računalniški programerji. Poklici modernega sveta, kot so programer, inženir, arhitekt, zdravnik, sodnik ipd. običajno nimajo prav nobene veze z duhovnostjo. Znotraj smo vsi duhovna bitja, zato tega aspekta nikakor ne bi smeli zanemarjati, če si zares želimo biti srečni v svojem življenju.
Kšatriya ali administrator (https://youtu.be/rphqkYZPVeg)
Gre za poklic, ki ga naša družba v tem trenutku najbolj potrebuje. Zavedati se moramo, da je politik samo senca kšatriye, ki je bil prepoznan po svojemu vzvišenem karakterju. Beseda kšatriya pomeni tistega, ki brani pred telesnimi poškodbami. Kšatriya se ne nanaša samo na bojevnika, ampak tudi na vodjo in administratorja. Pravzaprav gre za simbiozo treh stvari in sicer vodstva, zaščite in skrbi za svoje podanike. Manu-samhita na začetku sedmega poglavja definira glavno karakteristiko svetniškega kralja, ki se nanaša na zaščito vseh živih bitij. Pravemu vedskemu kralju so bili bolj pomembni svoji podaniki kot on sam, za razliko od modernih vodij, ki ljudi zgolj izkoriščajo. Zaščita se odraža na treh nivojih in sicer telesnem, emocionalnem in duhovnem. Iz tega zornega kota, lahko kšatriye razdelimo na različne nivoje. Osnovni nivo predstavljajo vojaki ali policisti, katerih glavna naloga je telesna zaščita ljudi. Najvišji nivo predstavljajo sveti kralji ali rajarši-ji, ki ne zagotavljajo zgolj emocionalne sigurnosti ljudi, ampak tudi njihovo duhovno rast. Vedski kralj je pobiral minimalne davke in jih vračal v kriznih situacijah, kot so naravne katastrofe. Ljudi je vključeval v štiri glavne poklice skladno z njihovo naravo in jih s tem tudi duhovno vodil. Pravi kralj je skrbel za ljudi in jih ni zgolj izkoriščal, kar se na žalost dogaja danes.
Čeprav so kšatriye pod vplivom strasti, so bili vseeno zelo kvalificirani. Deležni so bili poglobljenega študija in treninga pri svojem duhovnem učitelju. Niso bili samo vešči bojevanja, kar je kvalifikacija za zaščito ljudi, ampak so bili deležni poglobljenega študija vedskih spisov, kar jih je kvalificiralo za dobre razsodnike. Prva in najbolj poglavitna stvar pravilnega treninga je bilo izoblikovanje pravega karakterja. Kšatriya ne more pokoriti svojih sovražnikov, če ni premagal strasti in jeze v sebi. Manu-samhita navaja devet vrst strasti in osem vrst jeze. Najbolj pogubne oblike strasti ali odvisnosti za vodjo so naslednje in sicer pretirana vezanost na lov, ženske, kockanje in alkohol. Kontrola jeze pa se ja predvsem kazala, da svojim podanikom ni vzel zemlje ter ni bil verbalno in telesno nasilen do njih. Dober vodja ali kralj je vedno imel ob svoji strani vsaj tri svetovalce in osem ministrov. Svetovalci se nanašajo na učene brahmane, ki so veljali za idejne vodje, skupaj z kšatriyo ki je veljal za izvršilnega vodjo. Ti dve funkciji na žalost nista združljivi.
Današnji politiki so demokratično izvoljeni na podlago volilnih glasov volivcev, ki večinoma niso niti seznanjeni, kakršne naj bi bile kvalitete pravega vodje. V vedski časih so kralja izvolili brahmane na podlagi njegovih odlik, ki pa niso bile zgolj prirojene, ampak tudi dovršeno izklesane preko pravilnega dolgoletnega treninga. Ni dovolj samo, da si bil sin kralja, saj je bilo v naši zgodovini mnogo princev, ki niso bili ravno kvalificirani za vodenje države. Osnovni karakter svetniškega kralja se vidi iz njegove Jyotiš ali astrološke karte. Sedaj bomo našteli sedem glavnih karakteristik kšatriye, kot so podane v osemnajstem poglavju Bhagavad-gite. Prva se nanaša na herojstvo, ki jo mnogi ljudje vidijo, na podlagi prepoznavnih dejanj same osebe. Mnogo modernih voditeljev vojno za razliko od pravih bojevnikov preživi v varnem zaklonišču. Druga karakteristika se nanaša na moč, ki se definitivno odraža na atletskem telesu bojevnika. Danes so generali debeli, saj so bili na bitkah le umsko prisotni v času njihovega študija. Tretja se nanaša na veliko odločnost, saj so bojevniki vedskih časov prišli zmagovito iz bojišča ali umrli na njem. Četrta se nanaša na iznajdljivost, kar se kaže pri sprejemanju hitrih odločitev v situacijah, ki mnogokrat niso ravno skladne z učbenikom. Peta pomeni neustrašnost v bitki, kjer se je general v preteklih časih bojeval na čelu vojske. Danes se veliki bojevniki skrivajo v kontejnerjih Arizone in upravljajo drone preko kamer, ki izvajajo raketne napade daleč stran v Afganistanu. Šesta je zelo pomembna, saj se nanaša na dajanje in ne zgolj na pobiranje davkov. Včasih so bili davki maksimalno 25% od tistega, kar je človek pridelal oziroma zaslužil, za razliko od današnjih 60%. Zadnja sedma se nanaša na pravilno vodstvo ljudi, kjer se upošteva njihove potrebe, interese in skrbi. V vedskih časih je denimo lahko vsakdo prišel na pogovor k kralju skupaj s svojimi težavami.
Obstaja mnogo dodatnih odlik kšatrij, ki se jih danes ne bomo dotaknili. Lahko povemo da se ene nanašajo na kodeks bojevnika in spet druge na poklic osebe, kot so denimo kralj, sodnik, minister, pobiralec davkov, blagajnik itd.
Vaišya ali trgovec (https://youtu.be/s0Ox_7ERUs4)
Varna ali poklic se v vedski kulturi prikazuje preko analogije človeškega dela telesa. Vaišyo ali trgovca simbolizira trebuh, kar se ne nanaša zgolj na prehranjevanje ampak bolj na pridelavo hrane. Moderni trend naše civilizacije je enormna proizvodnja različnih stvari, ki jih nato trgovci prodajo ljudem, ki teh stvari v večini primerov sploh ne potrebujejo. Glavni koncept vedske kulture je zaščita krav in proizvodnja žita. V tistih časih je veljal za bogatega človeka tisti, ki je posedoval mnogo krav in ogromno zalogo žita. Torej gre za pravilno obliko živinoreje in poljedelstva. Idealen primer zadovoljnega načina življenja nam skušata pokazati Krišna in Balaram. Krišna je pastirček, ki je vedno obkrožen z kravami in prijatelji na travnikih Vrindavane. Balaram, kot njegov brat ima v rokah vedno ročni plug, kar nakazuje na oranje oz. obdelavo zemlje. Skratka v Vrindavani se še dandanes vse vrti okoli skrbi za krave in pridelave žita.
Glavna naloga kmeta bi morala biti zaščita krav in ne njihovo izkoriščanje. Danes so krave večinoma privezane v hlevih, kjer jim na umeten način črpajo mleko iz vimen. Njihov namen je proizvodnja čim večje količine mleka, ko pa tega niso več zmožne jih predelajo v mesni industriji. Z telički delajo še slabše, saj je njihov edini namen pridelava hrane za ljudi v obliki mesa. Pravi namen volov je oranje zemlje, spravilo lesa in vlečenje vozov. Krava lahko več let preživlja celo družino z mlečnimi izdelki kot so mleko, skuta, sir, jogurt, maslo, pinjenec in ghi. Med vsemi zgoraj naštetimi je najpomembnejši ghi, katerega dobrobiti se modrena družba sploh ne zaveda. Del vedske družbe so bila tudi ognjena žrtvovanja v katerih sta bili poglavitni sestavini ravno ghi in ječmen. Krava poleg mlečnih proizvodov daje človeku mnogo drugih dobrobiti. Krava, ki se prosto pase na travniku, najprej poskrbi, da trava raste preveč obenem pa s svojim blatom gnoji zemljo. Njeno blato se lahko uporablja za gnojenje vrta, gorivo za kuhanje in v medicinske namene. V medicinske namene se uporablja celo njen urin. Pravijo, da ni bolj kvalitetnega usnja od kravjega, ki bi se moral uporabljati, ko krava umre naravne smrti. Splošno znano je tudi da se ljudje s psihičnimi težavami zdravijo v prisotnosti krav.
Živimo v narobe svetu, kjer sta dve poglavitni vrsti hrane ravno tisti na katere so ljudje alergični. Prva se na naša na mlečne izdelke in druga na pšenico. Omenili smo ghi, kot najboljšo maščobo. Maščob človeško telo potrebuje v najmanjši količini v primerjavi z drugimi živili. Dejstvo je, da lahko ghi, ki predstavlja čisto maščobo uživalo tudi ljudje, ki so alergični na druge mlečne izdelke. Pšenica sodi v kategorijo, katere človeško telo procentualno potrebuje največ. Človeško telo oskrbuje z ogljikovimi hidrati, ki nam dajo takojšnjo energijo. Pšenica v obliki zrn se lahko brez problema hrani več let. V vedski kulturi je tesno povezana z voli s katerimi so kmeti orali zemljo, na kateri so gojili pšenico
Tretjo najpomembnejšo kategorijo predstavljajo stročnice, ki telo oskrbujejo s beljakovinami potrebnimi za rast mišic. Ne smemo zanemariti dejstva, da mnogo beljakovin dobimo iz polnozrnate moke. V deželah zahodnega sveta sta poglavitni stročnici fižol in leča. Indija ima posebno vrsto leče, ki se imenuje mung ali zelena leče. Najbolje jo je uporabljati neoluščeno. Rumena mung leča je samo razpolovljena in oluščena zelena. Njena prednost so mala zrna, ki se hitro skuhajo, kakor tudi prebavijo.
Naslednjo poglavitno kategorijo predstavlja pridelava zelenjave, ki oskrbuje telo s sestavinami za obnovo organov. Moderna medicina jih imenuje vitamini in minerali. Kuhana zeleno listnata zelenjava poskrbi, da telo lahko poskrbi za formiranje vitaminov v telesu. Podobno koreninasta zelenjava poskrbi tvorbo mineralov. Sadje, kot so jabolka, slive in jagodičevje prav tako poskrbijo za formiranje vitaminov. Oreščki kot so lešniki, orehi in mandeljni pomagajo nemotenemu delovanju naših sklepov.
Vaišya ali kmet ni samo skrbel za zaščito vseh domačih živali ampak tudi za gozd. Danes prekomerno izsekujemo gozdove za voljo gradbenega materiala. Purane opisujejo, da nebi smeli po nepotrebnem sekati dreves in kako ugodno je posaditi novo drevo. V vedski kulturi je kmet od kralja dobil brezplačen kos zemlje v zameno za plačevanje 25% davka od svojega pridelka. Gozd na njegovi parceli je najprej posekal, tako da je najprej naredil prostor za njivo, les pa je uporabil za gradnjo majhne bivalne hiše. Narava vedno poskrbi, da je v gozdu zmeraj nekaj podrtih ali posušenih dreves, katere kmet lahko uporabi za kurjavo.
Vedska kultura ni bila tako potrošniško orientirana kot moderna. Kmet ja pridelal samo toliko hrane, da je lahko brez problemov preživel, ostanek hrane je prodal. Danes živimo življenje hiperprodukcije, kjer je pomembno čim večje število trgovin z neskončnim številom polic polnih hrane. Zmotno je tudi mišljenje, da je kmet cele dneve delal na zemlji. Delavci ali šudre nimajo druge vizije, kot delati cele dneve. Vaišya je poskrbel za pravilno zaposlitev takšnih delavcev. Vaišya je tako oskrboval ljudi z kakovostnimi mlečnimi izdelki, žitaricami, stročnicami in zelenjavo.
Šudra ali delavec (https://youtu.be/Rcx65ZwmKdk)
Analogija, ki jo podaja vedska kultura v povezavi z šudrami ali delavskim razredom so noge. Noge v primerjavi z glavo niso tako pomembne kot glava, brez katere človek težko preživi. Drugi kriterij se ocenjuje iz vidika čaker, saj se smatra vsak nivo izpod prve ali korenske čakre za nečistega. Za šudre je značilen črn ten telesa, kar pa še ne pomeni, da v to kategorijo spadajo vsi Afričani in Indijci. Šudre predstavljajo 90% našega prebivalstva, označuje pa jih nizek nivo inteligence. Bhagavad-gita jih opisuje kot služabnike višjih slojev ali varn, kar še ne pomeni da jih imajo le ti pravico izkoriščati. Veleposestniki so jih imeli za delo na polju, administratorji in intelektualci pa večinoma za sluge. V vedskih spisih je opisano, da je bilo najbolje biti sluga brahmane ali intelektualca.
Vedska kultura je bila v določenih pogledih dokaj podobna zahodnjaškim načinom življenja. Šudra ni nikoli dobival plače, podobno kot je hlapec dobil le hrano in streho nad glavo. Seveda se je v vseh delih sveta dogajalo, da so z njimi mnogokrat delali slabše kot z živalmi. Delavski razred v modernih časih porablja plačo za prostitucijo, meso in alkohol, kar ne degradira njih samih ampak celotno družbo. Zanje je značilna tudi miselnost sebičnega uživanja. Dober primer je delavec za tekočim trakom, ki zadane glavni dobitek na loteriji. V večini primerov takšni ljudje zapravijo ves denar v zelo kratkem času za razkošno življenja, nakar zopet začnejo opravljati delo za tekočim trakom.
Zavedati se moramo, da šudre lahko razporedimo v več kategorij, med katerimi so nekatere dokaj visoke. V gradbeništvu imamo denimo delavca, ki ročno koplje jarke ali pa nekoga, ki to počne strojno. V strojništvu so denimo kategorije naslednje in sicer delavec na tekočem traku, varilec, orodjar za CNC strojem ipd. Pomočniki trgovcev so tudi različni, kot so denimo gozdar, vrtnar, blagajnik v trgovini ipd. Umetniki so zopet kategorija zase, katerim nebi ravno predpisal delavske narave. V takšno kategorijo spadajo denimo izdelovalci ur in nakita ali pa rezbarji. Razlika je tudi med glasbeniki, saj je nekdo lahko glasbenik na ulici ali pa operni pevec. Zmotno je mišljenje, da delavski razred slabo zasluži, bolj je pomembno, kaj naredijo z visokimi zaslužki. Rokerji, igralci in nogometaši, ki dobro zaslužijo, velikokrat samo tekmujejo med seboj, kdo od njih živi bolj razkošno.
Zaključimo lahko, da človeka na stopnji šudre predstavlja oseba z nizko inteligenco in slabim karakterjem. Običajno se vse vrti okoli njihovega uživanja, zato je bil njihov edini religiozni obred poroka. S tem dejanjem so bili primorani skrbeti ne le zase, ampak tudi za ženo in otroke.
Bramacarya ali študent (https://youtu.be/r-4ss6odMEA)
Splošno pravilo pravi najprej varna nato ašrama, saj mora oseba najprej vedeti za kakšen poklic se bo oseba v prvem stadiju svojega življenja izobraževala. Zavedati se moramo, da za večino ljudi ni poglobljen študij, kakršnega denimo diktira moderni izobraževalni sistem. V vedskih časih so bili deležni poglobljenega študija Ved zgolj brahmane in kšatrije, z drugimi besedami vodje družbe. Zelo pomembno je ohranjati čisto družinsko linijo, kar danes denimo še vedno sledijo vse ugledne kraljevske družine. Samo rojstvo v intelektualni ali aristokratski družini, nas samo po sebi še ne kvalificira za vodjo družbe. Pravzaprav mora duhovni učitelj, pri katerem učenec živi in študira, razbrati učenčevo naravo in ga nato skladno z njo pravilno strenirati. Kvalifikacija, ki temelji samo na rojstvu osebe je iz sistema varnašrame v Indiji kreirala kastni sistem. Vedski sistem je izobraževal samo dvakrat rojene, kar se nanaša na brahmane, kšatrije in vaišye. Drugo rojstvo predstavlja ceremonija, ko oseba sprejme zavetje duhovnega učitelja. Najbolj poglobljenega in dolgotrajnega študija so bili deležni brahmane, malo manj kšatrije in minimalnega vaišye. Dobeseden pomen besede brahmacariya pomeni študij naše prave narave imenovane brahman, pri duhovnem učitelju ali acariji. Prvega učitelja predstavljajo naši starši, ki bi morali naučiti svoje otroke osnovnega karakterja z ljubeznijo in toplino. S petimi leti starosti so v vedskih časih otroke poslali v šolo duhovnega učitelja imenovano gurukula. V takšni šoli je oseba preživela dvajset let podobno kot na zahodu, ko gre oseba preko osnovne šole, srednje šole, faksa vse do doktorata. Poudariti moramo, da so samo intelektualci ali brahmane bili deležni tako dolgega študija. Glavni princip vedskega študija temelji na spoštovanju in služenju duhovnega učitelja. Le ta je v prvih letih študija prepoznal naravo učenca in ga nato skladno z njo treniral naprej. Prvi stadij študija je bil namenjen razvijanju pravega karakterja, drugi pa za trening pravega poklica ali varne. Skratka osnovno znanje je potekalo do enajstega leta starosti, kjer je bil vsakdo deležen treninga brahmanskih odlik. Drugi pomen besede brahmacarya se nanaša na notranjo čistočo, kar z drugimi besedami pomeni popolno spolno vzdržnost. Obstaja namreč osem stopenj kršenja celibata in spolni akt je le eden izmed teh. Skratka, gre za veliko razliko med vedskim in modernim študentom. Mnogo modernih moških posega po pornografiji, masturbiranju in ima spolne odnose pred poroko. Obstaja izjava »Purity is the force«, iz česar lahko razberemo zakaj so moderni moški tako »poženščeni«. Vedski študent je treniral svoj karakter tudi z naslednjimi stvarmi, kot so preprosta hrana v vrlini, zgodnje vstajanje, preprosto oblačenje, študij Ved in ponižno služenje svojega duhovnega učitelja. Današnja mladina ne sledi skoraj nič od zgoraj naštetega, zato je moderna družba vedno bolj degradirana. Ne moremo namreč graditi hiše na slabih temeljih. V prvi četrtini svojega življenj je vsakdo izmed dvakrat rojenih morali iti preko desetih osnovnih religioznih ritualov imenovanih samskara. Obredi so naslednji in sicer obred rezanja popkovine, dajanje imena, prvi stik otroka z zunanjim svetom, hranjenje s prvo žitarico, prvo striženje las, odhod v šolo, začetek izobraževanja, začetek recitiranja gayatri mantre, poroka in obred pred spočenjanjem otroka. Brahmana je bil deležen najbolj temeljitega študija, saj je izmed skupine treh najmlajši odšel v šolo, najprej začel s študijem, najprej dobil gayatri mantro in najdlje študiral vedske spise. V Manu samhiti je opisano da je najdaljši študij trajal 36 let, nato 18 let in za vaišyo denimo 9 let. Prvi del študija je bil bolj splošne narave, drugi del je predstavljal trening za ustrezen poklic. Iz zgoraj navedenega je razvidno, da je mnogo tisočletij nazaj obstajal zelo podoben način izobraževanja. Najprej je bila osnovna šola, potem srednja poklicna šola, nato so si sledili fakulteta, magisterij in doktorat. Povedati moramo, da se enaka pravica študija za vse ljudi samo degradira družbo, saj je bil denimo doktorat petdeset let nazaj čisto nekaj drugega kot danes. Potrebno je ljudi strenirati pravega karakterja in ne samo podajati učencem mnogo nekoristnih informacij. V opisu spodaj najdete nekaj zanimivih citatov iz vedskih spisov.
Grihasta ali družinsko življenje (https://youtu.be/myU5afgSeUw)
Lepo pozdravljeni. Moje ime je Andrej Vrtovec ali Ananda Vardhana Das. Danes bomo govorili o religioznem družinskem načinu življenja.
Vedska kultura omenja dve vrsti družinskega življenja in sicer grihasto in grihamedija. Beseda griha se nanaša na hišo v kateri družinski človek živi. Srečali se boste tudi z besedo grihasta ašram, kjer se ašram nanaša na zavetje hiše, ki družinskemu človeku omogoča najboljše mesto za duhovni napredek. Grihasta živi tako, da se njegovo življenje vrti okoli Boga, kar z drugimi besedami pomeni, da ga njegov religiozni način življenja pripelje do duhovnega napredka v naslednjem življenju. Grihamedi živi samo za zadovoljstvo svojih čutov, ki ga samo degradirajo, če niso na pravilen način regulirani. V to kategorijo spada predvsem jezik, ki z uživanjem mesa in alkohola človeka pahne v pogubo, kakor tudi spolni organi, če jih ne omejimo z enim zakonskim partnerjem. Sedaj si bomo pogledali nekaj kategorij vedskih principov, ki jih bi moral vsak družinski človek poznati in nato v čim večji meri praktično aplicirati v svoje življenje. V vedski kulturi se je brahmačari ali študent teoretično seznanil z principi in jih kot grihasta praktično apliciral. Obstaja izjava »Dober brahmačari bo postal dober grihasta«.
Zavoljo duhovnega napredka, mora oseba opraviti deset religiozno obredov imenovanih samskara. Prvi se nanaša na religiozno poroko, katere glavni namen je močna impresija samega obreda in resna zaobljuba vzajemnega partnerskega sodelovanja. Včasih se je na zahodu opravljalo poroke v Cerkvi, v Indiji pa jih še danes opravljajo pred ceremonialnim ognjem, ki ravno tako predstavlja Boga. Danes traja obred poroke pri notarju kratkih petnajst minut z plehko izjavo DA. Drugi obred se nanaša na spočenjanje otroka s pravo zavestjo imenovan garbodhana. Ostali obredi so namenjeni pravemu usmerjanju otroka, vse od obreda pri rojstvu, preko obreda začetka šolanja in zadnjega obreda, ki ga predstavlja diplomiranje. Skratka, eden od glavnih namenov grihaste so ravno otroci, ki jih mora pravilno duhovno izobraziti o pravem smislu življenja.
Vsak družinski človek ima tudi pet obveznosti, do živih bitij, ki so del njegovega življenja. Najprej je dolžan pol bogovom, ki oskrbujejo ljudi z vodo in soncem. Način plačila le tem se vrši preko petja svetih imen, ki velja za žrtvovanje za današnjo dobo. Vsaka družina bi morala zvečer nameniti pol ure časa za skupinsko petje svetih imen, s čimer bi poskrbeli za ugodne vremenske razmere. Naša dolžnost do učiteljev, ki nam dajejo vedsko znanje je redno branje vedskih spisov, predvsem Puran. Tretja dolžnost se nanaša na obred ali žrtvovanje, kjer se opravičimo vsem insektom, ki smo jih nehote ubili. Zelo pomembna dolžnost družinskega človeka je tudi dajanje hrane tistim v pomanjkanju, ali vsaj resna skrb za vse goste, ki nas obiščejo. Zadnja peta se nanaša na obred šraddhe, s katerim se oddolžimo svojim prednikom ali naj bo to vsaj spoštovanje svojih staršev.
V osemnajstem poglavju Bhagavad-gite je rečeno, da tudi velike osebnosti nebi smele opustiti dajanje miloščine, izvajanje strogosti in vedskih žrtvovanj. Miloščino je najboljše dati duhovno napredni osebi, na svetem mestu in na ugoden dan. Šrila Prabhupada pravi, da bi vsak družinski človek moral dati petdeset odstotkov svojega denarja v duhovne namene. Odstotki se nanašajo na denar, ki nam ostane od plačila tekočih stroškov kot so položnice, hrana in avto. Strogost se nanaša na reguliranje spolnih potreb s svojo zakonito ženo, kjer je najvišji princip predstavlja spolni akt samo za spočenjanje religioznih otrok. Vedska žrtvovanja so se v prejšnjih dobah nanašala na ognjena žrtvovanja. V današnji železni dobi je prominentno žrtvovanje v obliki skupnega petja svetih imen imenovano sankirtan-yajna.
Šrila Prabhupada omenja tudi štiri duhovne prakse, ki bodo držale družino skupaj. Prva se nanaša na redno oboževanje božanstev, s čimer utrjujemo dejstvo, da je Bog oseba in pravi gospodar našega gospodinjstva. Druga se nanaša na redno ponujanje hrane božanstvom in uživanje tako blagoslovljene hrane skupaj z družino. Tretja se nanaša na skupno recitiranje hare krišna maha-mantre na japo v jutranjih urah. Zadnjo četrto predstavlja skupno branje vedskih spisov.
Glavna dejavnost grihaste je torej redna duhovna praksa na dnevni bazi. Da bi lahko to zagotovili, Bhagavad-gita svetuje, da moramo regulirati naše prehranjevanje, spanje, rekreacijo in delo. Danes se preveč dela, za izkoriščevalsko potrošniško družbo, da nam za duhovno prakso zmanjkuje časa. Rešitev predstavljajo neodvisne agrarne skupnosti, kjer je vsakdo vključen skladno s svojo naravo. Ni potrebo, da mož in žena delata cel dan, da si lahko kupita hrano. Dovolj je, da mož prideluje hrano na svoji zemlji, kar mu vzame maksimalno 4-6 ur časa dnevno in žena skrbi za otroke in gospodinjstvo. Edino oviro predstavlja zaslepljenost z modernim mestnim načinom življenja na katerega smo bolj ali manj vsi vezani. Zadovoljstvo bi moralo prihajati od duhovne prakse in ne od kopičenja materialnih dobrin. Odločitev je torej naša.
Vanaprasta ali upokojenec (https://youtu.be/iDMk-e9bkj8)
Dobeseden pomen besede se nanaša na umik v gozd. Obstaja namreč ogromna razlika med modernim in vedskim konceptom tretjega življenjskega obdobja. Prvi temelji na nekontroliranem uživanju, ki pelje v našo degradacijo. Drugi temelji na reguliranemu življenju, ki nas duhovno dviguje in tako pripelje do boljšega naslednjega življenja.
Moderni način življenja temelji na tem, kar lahko vidimo. Boga nihče ni videl zato ne obstaja. Za razliko od Boga so naši čuti stvarni, zato jih je potrebno čim bolj vključiti v uživanje. Mladina zato v prvem stadiju življenja na polno raziskuje droge in ženske. Drugi stadij gre še stopničko višje, saj ima človek več denarja za uživanje, ki ga v modernih časih ni potrebno deliti z ženo, kaj šele z otroki. Družinski ljudje, ki so si omislili otroke, so v tretjem stadiju končno svobodni svoje obveze do otrok, hkrati pa imajo denar in čas.
Vedski koncept je ravno obraten od modernega, saj temelji na kontroli čutov. Cel moški svet se vrti okoli seksa z lepo žensko. Bhagavad-gita pravi, da bomo naslednje življenje počeli tisto na kar bomo mislili v trenutku smrti. Bolj bomo navezani na nasprotni spol, večje je možnost, da bomo hoteli takšen cilj doseči v naslednjem življenju. Največji problem je pornografija, saj s človek stara, ampak še vedno sanjari o mlajših ženskah. Prvi stadij vedskega načina življenja predstavlja študenta v celibatu, ki v času študija vedskih spisov teoretično spozna, da spolnih apetitov nikoli ni mogoče v popolnosti zadovoljiti. Drugi stadij predstavlja družinsko življenje, kjer človek regulira spolnost samo z enim partnerjem, ki se začne po poroki. Družinski človek tudi teoretično spozna, da nas spolnost nikoli ne zadovolji popolnoma. Vanaprastha predstavlja tretji stadij človeškega življenja, ki temelji na izvajanju strogosti, katere bojo izničile naše vtise o čutnem uživanju. Omenili smo že, da vana pomeni gozd, kar se nanaša na življenje v preprostem okolju in uživanje enostavne hrane. Na takšen način v trenutku smrti ne bomo imeli želje po uživanju.
V vedskih spisih je opisano, na kakšen način bi morali živeti upokojenci, česar ravno ni videti v moderni družbi. Glavni imenovalec vseh dejavnosti je izvajanje strogosti in ne uživanje. V Vedah je tudi prerokovano da vanaprasthe ne bodo zmožni živeti v gozdu. Ljudje bi se morali po petdesetem letu starosti odpovedati ugodnosti življenja v velikih mestih in oditi živeti v gozd. Odpovedati bi se morali bogati hrani in jesti gozdne plodove samo enkrat dnevno. Odpovedati bi se morali seksa in žene, za katero mora skrbeti najstarejši sin. Spati bi morali na tleh na slamnatem tepihu. V gozdu bi morali živeti na prostem izpostavljeni vremenskim razmeram. Poleti bi morali sedeti na soncu obkroženi s tremi ognjišči. V monsunskem obdobju bi morali sedeti na dežju. Pozimi bi morali biti potopljeni do vratu v vodi. Izvajanje strogosti namreč izniči posledice grešnih dejavnosti, ki smo jih vede ali nevede storili tekom svojega družinskega življenja. Človek, ki živi svojevoljno in v življenju ni opravil nikakršne pokore, kakršno predpisujejo vedski spisi bo zagotovo po smrti odšel v pekel.
Na življenje nebi smeli gledati črnogledo, ni se nam potrebno bičati za vsak prekršek, kot to počnejo fanatiki. Strogost se na nanaša samo na zgoraj napisane stvari, ampak tudi na izvajanje duhovnih aktivnosti. Duhovnost je iz vidika uživanja za mnoge ljudi velika strogost. Razumen človek, bi moral v drugi polovici svojega življenja bolj poglobljeno posvetiti duhovnosti. Res, da se mora upokojenec odreči spolnosti, ampak mu je še vedno dovoljeno živeti z ženo na prijateljskem nivoju. Ni jima potrebno oditi živeti v gozd, ampak lahko potujeta po svetih mestih. Lahko pa tudi živita v templju, kjer izvajata minimalno službo za božanstva v zameno za streho nad glavo in preprosto hrano. Glavna poanta je namreč, da preusmerimo fokus iz služenja našega telesa na služenje Boga.
Sannyasa ali modrec (https://youtu.be/2MzuoUOTz7I)
Imenuje se tudi red odpovedi pri katerem se človek odreče vseh materialnih stvari zavoljo duhovne osvoboditve. Vanj oseba stopi po petinsedemdesetemu letu starosti in je namenjena za ljudi za brahmansko naravo. Sannyasi velja za duhovnega vodjo vseh ašramov ali duhovnih stadijev in varn ali družbenih redov. Obstajata dve liniji, kjer ekadandi sannyasi predstavlja pot brezosebne spoznave in tridandi sannyasi pot osebne samo spoznave.
V vedskih časih je sannyasi napredoval preko širih stopenj in sicer kuticaka, bahudaka, parivrajakacarya in paramahamsa. Prva stopnja se nanaša na nadgradnjo vanapraste ali umika iz družinskega življenja, kjer sta mož in žena v prijateljskem razpoloženju skupaj potovala po svetih mestih. Na prvi stopnji sannyase je mož odšel živeti v leseno kočo na robu vasi brez svoje žene. Žena mu je še vedno kuhala, vendar mu je hrano nosil njegov sin. Naslednja stopnja se imenuje bahudaka ali madhukari. Na tej stopnji oseba prosi hrano od vrat do vrat, podobno kot madhu ali čmrlj, ki nabira med od cveta do cveta. Oseba ima omejitev števila hiš, ki jih lahko obišče, prav tako pa se ne sme vračati v hišo, kjer so mu prejšnji dan dali hrano. Tretja stopnja se imenuje parivrajakacarya, kjer sannyasi potuje zavoljo pridiganja in sprejme hrano, ki mu jo ljudje sami ponudijo. Zadnja četrta stopnja se imenuje paramahamsa, kjer oseba prebiva na svetem mestu popolnoma osredotočena na Boga in mirno sprejme kakršen koli aranžma glede druženja z ljudmi in pridobivanjem hrane. Rdeča nit sannyase predstavlja neustrašnost, ki se kaže v popolni veri v Boga, kot skrbnika za vsa živa bitja.
Ekadandi Sannyasi pripada liniji Šankaračariye oziroma so sledilci Šive. Nosijo samo eno tkanino živo rdeče barve okoli pasu in tilak treh črt na čelu. Njihova danda ali ena bambusova palica predstavlja podrejenost brezosebnemu konceptu Boga. Na nek način so ateisti, saj njihova filozofija mayavade zagovarja teorijo enosti z Bogom. Maya se nanaša na iluzijo, ki se je sannyasi odreče in s tem spozna božansko naravo v sebi. Med seboj se pozdravljajo Om Narayana Namah, kar pomeni pozdravljam Narayano v tvojem srcu. Odrečejo se vsemu materialnemu, vključno s siko, dhotijem in brahmansko vrvico. Sika predstavlja okrogel čopek na vrhu glave, ki ima svoj pomen pri izvajanju ognjenih žrtvovanj. Prav tako zadnji del dhotija zložen v harmoniko simbolizira izvajanje dnevno predpisanih ognjenih žrtvovanj. Oblačili sannyasija in brahmačarija se razlikujeta ravno v tem detajlu. Sannyasi tako nima zadaj zloženega dhotija. Družinski človeka ali grihasta opravlja dnevna žrtvovanja za polbogove z brahmansko vrvico preko desne rame in preko leve rame za prednike. Večinoma se vsi religiozni obredi izvajajo za dosego boljšega naslednjega življenja na rajskih planetih. Sannnyasiji se vsega tega odrečejo, saj se nočejo zapletati z materialnim načinom življenja.
Tridandi sannyasi obožujejo Višnuja. Na sliki je sledilec Ramanujačariye iz Šri Sampradaye, ki je prominentna v južni Indiji. Njihova danda je sestavljena iz treh bambusovih palic, ki predstavljajo osredotočenost telesa, besed in uma na Višnuja. Naloga sannyasija je da potuje in pridiga, s čimer izpolnjuje prvi dve zaobljubi. Sannyasi naj bi ostal na enem mestu le 3-4 dni. Zadnja zaobljuba se nanaša na koncept »Vedno misli na Krišno in ga nikoli ne pozabi«. Praktični vidik le tega je negovanje kvalitete neustrašnosti, kot popolne vere, da ga bo Bog v vseh okoliščinah zaščitil. Takšen popotnik ni vezan, kje bo spal in kakšne vrste hrane bo deležen. Takšno stopnjo, ko lahko ves čas mislimo na Krišno je zelo težko doseči, zato lahko sannyasi, ki je na tej stopnji ostane na istem mestu. Njegova služba tako postane konstantno manatranje ali niranjana bajan.
Zaključimo lahko, da so za sannyasija ključne tri stvari. Prva se nanaša na pridiganje, druga na neustrašnost, ki se kaže v trdni veri, da je Bog njegov vzdrževalec in tretja strogi celibat, kot posledice konstantne meditacije na Boga.
Dnevna rutina vedskega kralja (https://youtu.be/3SA59aLJ96U)
Urnik je podal Chanakya Pandit, svetovalec kralja Chitragupte v svoji knjigi Kautiliya Arthasastra. Živel je približno 2.500 let nazaj in je bil zaslužen, da Aleksander Veliki ni nikoli zavzel Indije. Še danes velja za enega največjih političnih svetovalcev vseh časov. V svoji knjigi je med drugimi stvarmi podal natančen urnik dnevne rutine vedskega kralja, ki je bil sestavljen iz šestnajstih časovnih odsekov.
Kralj je moral vstati najkasneje do tretje ure zjutraj. Seveda je imel zadolžene ljudi, ki so ga zbudili na kraljevski način. Njegovo spanje je tako znašalo minimalno tri ure in maksimalno šest ur.
Grška beseda politiki se nanaša na skrbnika ljudi, ki so živeli v utrnjenemu mestu. Glavna naloga vladarja je bila torej skrb za ljudi. V ta namen je kralj vsako jutro odposlal vohune infiltrirane v vse sektorje mesta z namenom pridobitve informacije, kako zadovoljni so ljudje.
Najkasneje do šeste ure zjutraj se ja kralj posvetoval z osebnimi svetovalci in sicer z duhovnikom, učiteljem, zdravnikom, kuharjem in astrologom. Skratka zelo znanstven pristop, ki je zagotavljal uspešen dan.
Ob pol osmih je bil seznanjen s stanjem v kraljevi blagajni in tako videl kakšno je trenutno finančno stanje v njegovem kraljestvu.
Pred zajtrkom je imel uro in pol časa, da prisluhne sporom med ljudmi in jim pomagal rešiti probleme. Običajno je imel tri svetovalce ali pa je na svoje mesto napotil kvalificiranega sodnika. V sodno dvorano so lahko prišli vsi sloji ljudi, ki so lahko svoje probleme predstavili direktno kralju.
Pred zajtrkom se ja stuširal in preoblekel. Po njem je imel čas za študij.
Ob pol enajstih se je kralj sestal s pobiralci davkov. V primeru kmetov je kralj pobral 25% njihovega pridelka. Količina davka je bila torej odvisna od kakovosti letine, kar pomeni da davek ni bil vsakega leta enako visok.
Naslednji sestanek je imel z osmimi glavnimi ministri, kjer je je bil vsak zadolžen za svoje področje. Vsak minister je imel pod seboj še nadzornike, katerih skupno število je znašalo 24.
Med poldrugo in tretjo uro je imel kralj prosti čas, ki ga je lahko izkoristil za zabavo in samorefleksijo.
Ob treh se je posvetil vojski, tako da je preveril stanje vojakov, konjev, slonov in kočij. Sestanek je nadaljeval vse do šeste ure, kjer je večino časa posvetil vojaškemu planiranju.
Zadnji sestanek je imelo ob šestih popoldne, ko se je dobil z vohuni, ki so mu poročali, kaj se je tekom dneva dogajalo v njegovem kraljestvu. Vohuni so bili infiltrirani v vse sloje družbe, tako da si jih našel med trgovci, glasbeniki, dvorjani, asketi ipd.
Ob pol osmih je bil čas za zadnjo kopel in večerjo. Po večerji je imel čas za počitek in pripravo na spanje. V najboljšem primeru je imel na razpolago šest ur za spanje in je najkasneje vstal ob treh zjutraj.
Skratka urnik kralja ni bila šala. Na kratko povedano se je v njegovem delavniku vse vrtelo okoli njegovih državljanov. Jutro je začel z odpošiljanjem vohunov, z namenom njihovega poročanje zvečer, ko je izvedel kaj so interesi, potrebe in skrbi državljanov.
